Morda koga vznemirja prikazovanje oglasov na spletnih portalih in družbenih omrežjih, a nam ni treba biti posebno pretkan uporabnik interneta, da bi prepoznali tako imenovane spam ali vsiljene oglase, ki v slovnično in oblikovno prikrajšanem slogu obljubljajo neverjetne lepotne preobrazbe, poceni spolnim storitvam naklonjene sosede, instantno modifikacijo mednožja ali razkritje skrivnosti lokalnih »milijarderjev«, kakršni lahko postanete tudi sami.
Morda vam zatrjujejo celo, da so, neverjetno, prav vas izžrebali za milijon evrov, ki jih lahko prevzamete z naslednjim klikom. Kdor na podobne potegavščine še nasede, se v najboljšem primeru namesto z milijoni sreča z vsebinsko nepovezano anketo ali kakšnimi grozljivimi posnetki redkih kožnih bolezni, v najslabšem pa z nadležnim računalniškim virusom. Včasih takšno vsiljeno vsebino prejmete v elektronski nabiralnik (shranjuje se pod nezaželeno pošto), še večkrat pa se prikazuje na različnih spletnih portalih in tam je postala tako običajna, da je morda niti ne opazite več.
Neverjetne najdbe s spleta
Takšne oglase je več let zbirala (in nanje nalašč tudi klikala) danes štiriindvajsetletna vizualna umetnica Teja Miholič, ki trenutno končuje študij fotografije na Visoki šoli za storitve v Ljubljani, razstavlja po domačih galerijah, sicer pa oblikuje digitalne podobe in se kot direktorica fotografije oziroma režiserka ukvarja še z mnogimi filmskimi projekti. »Že dolgo me navdušujejo dizajn, uporabljene besede in prevodi takšnih oglasov, ki so večinoma prevedeni z roboti, na fotografijah pa so občasno celo znane osebnosti, ki najbrž niso privolile v promocijo izdelkov za odstranjevanje brčic ali tablet za hujšanje,« pravi avtorica razstave, ki je ta mesec v sodelovanju s Kinom Šiška na ogled v galeriji Dobra vaga pod arkadami ljubljanske tržnice, obiskovalcem pa je na voljo tudi v tiskani obliki.
Med razstavljenimi »fascinantnimi artefakti interneta«, kot jih poimenuje, najdemo mnogo oglasov za povečanje prsi in moških spolnih organov, včasih z mejno pornografskimi fotografijami opremljene oglase z napisi, kot so »te spletne strani prostitutke ne marajo«, »odkrijte skrivnosti celjskih milijarderjev« (od tam prihaja Teja Miholič, tovrstni oglasi se namreč pogosto prilagodijo vaši lokaciji), »kako 62-letnik lahko zasluži direktorsko plačo«, ali pa čisto preprost, a skrb vzbujajoč napis »prej boš umrl«. Najzgovornejši od vseh je seveda tisti, po katerem je poimenovala razstavo, torej »fukaj lokalne kurbice«. »Takoj sem vedela, da je to pravi naslov za razstavo, tako jasno in izčiščeno sporočilo ima,« se nasmehne in dodaja, da so avtorji oglasa zato v resnici naredili dobro delo. Njen doslej najljubši oglas je sicer fotografija para, zazrtega v sončni zahod, z angleškim napisom: Poročen moški ugotovi, da je ljubica s facebooka v resnici njegova žena. »V tem oglasu v kratkem stavku pravzaprav izveš vso zgodbo, zdi se mi izjemen,« razlaga avtorica.
Škodljivejše je oglaševanje na družbenih omrežjih
Oglase je v osnovi zbirala za študijsko raziskavo, pri kateri je opazovala, kako se spreminja prikazovanje oglasov, ko v brskalnik vnesemo nove iskalne zahteve, pri tem pa želela poiskati celo avtorje oziroma podjetja, ki se ukvarjajo s takšnim oglaševanjem. Iskanje je bilo po pričakovanjih neuspešno. Zbiranje nenavadnih in bizarnih, zato pa tudi duhovitih spletnih pojavov, izjav ali fotografij je sicer pogosta praksa na družbenih omrežjih oziroma pri ustvarjalcih spletnih memov, a Teji Miholič se je zdelo ključno, da jih postavi v nedigitalno, torej resnično okolje.
»Mislim, da bi takšna zbirka v spletni obliki ostala spregledana, saj smo tovrstnih sporočil tam vajeni. Če vsebino, značilno za spletno okolje, natisneš in postaviš v galerijo, ljudje nanjo gledajo drugače, ima močnejše sporočilo,« meni. Sicer poudarja, da z razstavo ni želela nujno opozarjati na nevarnosti tovrstnega oglaševanja, saj je prepričana, da se večina ljudi zaveda »neresničnosti« tako absurdnih pa tudi jezikovno in oblikovno osiromašenih vsebin, jo pa veseli, če se ob pogledu na sličice ljudje zabavajo in hihitajo, kar pri obiskovalcih pogosto opazi. Bolj si želi, da bi ob tem začeli razmišljati o škodljivosti »pravega« oglaševanja na spletu, predvsem tistega na družbenih omrežjih, na katerih izdelke velikih korporacij ne oglašujejo samo klasični oglasi, ampak jih »priporočajo« vplivni uporabniki z veliko sledilci, pogosto brez omembe, da so jim podjetja za promocijo priljubljenega oglasa pravzaprav plačala (četudi uradno tega ne bi smeli početi). »Takšno oglaševanje se mi zdi trenutno dosti škodljivejše in bolj zavajajoče,« sklene avtorica, ki se je pred študijem fotografije izobraževala na fakulteti za družbene vede, smer tržno komuniciranje, pozneje pa se odločila, da ji marketing ni pisan na kožo. A glede na vse večje povpraševanje po digitalnih oblikovalcih in ustvarjalcih, kot je sama, je gotovo zaželena delovna sila v marketinških oddelkih ali agencijah, jo izzovemo. »Edina stvar, ki bi jo zares rada preizkusila, je izdelovanje prav takšnih vsiljenih oglasov, kot sem jih zbirala, saj me iskreno zanima njihov potek dela«, še pripomni Teja Miholič.
