hvala vam za odgovor (2. marca) na moje pismo v Dnevniku (24. februarja). Znam ceniti. Ne bom ničesar komentirala, zaradi stanovske pripadnosti bi lahko bila neobjektivna, bom raje počakala na vašo javno predstavitev »konkretnih in realnih ukrepov za prepotrebne spremembe v zdravstvenem sistemu«. Lahko pa povzamem nekatera stališča svojih prijateljev in znancev, če vas zanima.
Menijo, da se vse v zdravstvu suče v začaranem krogu in da se zato veča razkorak med možnim in potrebnim. »Premalo« ne more dohajati »vedno več«. Premalo zdravnikov ne more na nobenem nivoju, tudi s kaznovalno politiko ne, opraviti dovolj pregledov, diagnostik, posegov… Zato se bolnike prestavlja malo sem, malo tja, malo v grob. Da bo potreba po zdravstvenih uslugah vedno večja, je bilo že dolgo jasno: staranje prebivalstva, večja obolevnost, večja osveščenost ljudi, natančnejša diagnostika, več možnosti za različne terapije… Prav tako je jasno, da se bodo čakalne vrste brez novih zdravnikov tudi z novim ministrom za zdravje še naprej daljšale.
Premalo denarja ne more zagotoviti potrebnih programov (nekateri še meljejo o tem, da so si zdravniki brez slabih občutkov z izsiljevanjem povišali plače). Koliko in kam naj ga kdo prispeva, to je zdaj vprašanje. Le kje se skriva solidarnost v tem stoletju?
Pravijo: država je na psu in z njo zdravstvo. V vseh letih se je zvrstilo kar nekaj »rešiteljev«, ki so »ukrepali«, pa niso uspeli. Iz različnih razlogov. Zdaj ne verjamejo na slepo nikomur več. Tudi tistim, ki omenjajo »malega človeka«, ne. Preveč je že politikov, ki znajo manipulirati s čustvi in s stiskami ljudi. Tudi preveliko kritiziranje »starega« in ponujanje »novega« jim lahko vzbuja pozornost. Po njihovih izkušnjah prinaša marsikaj »novega« samo večjo korist bogatim.
Jim boste znali odgovoriti?
Polona Jamnik, Bled
