Ob Litijski cesti, kjer se Ljubljanica približa Golovcu, se na koncu Štepanjskega naselja počasi vzpostavlja nekakšna športna cona. Objekti športnih centrov za posamezne športe rastejo drug ob drugem brez omembe vrednih odprtih površin in brez vidnega odnosa do enega najpomembnejših krajinskih sistemov v mestu. Plansko zadeva ni sporna, športna cona zagotovo sodi na tako lokacijo, prebivalcev, ki bi v športne centre zahajali od blizu in daleč, pa je več kot dovolj. Pa vendar, ko se človek napoti iz soseske proti centrom, ugotovi, da je vsa cona navezana na en sam dovoz s ceste, da se nova parkirišča, namenjena obiskovalcem centrov, mešajo s tistimi, namenjenimi stanovalcem, tako da so začeli postavljati zapornice, predvsem pa, da se poti, ki vodijo iz naselja, ne iztečejo v novo športno cono. Še več, tudi s ceste in parkirišč naselja do športih centrov z gostinskimi lokali ni dostopov za pešce, ljudje se morajo prebijati med stisnjenimi avtomobili in prek blatnih travnatih pasov. Govorica prostora je jasna – šport je dejavnost, namenjena ozkemu krogu ljubiteljev, prebivalci Štepanjca naj se za to kar pod nosom obrišejo. Ali pa se, stanujoč dve ulici stran, pripeljejo z avtomobilom. Če si upajo zapustiti pridobljeni parkirni prostor.
Politika urejanja prostora je v tem primeru hudo zgrešila, ne manjka le raven urbanističnega oblikovanja, ki bi posameznim graditeljem z vnaprej zgrajenimi potmi, d...
V naši hiši je bil v pritličju dnevni bar. Odprl se je ob šestih zjutraj in stregel pijačo do pete popoldne. Kava ni bila ravno vzorna, ampak bil je ...
