Leta 1941, ko je Slovenijo razkosalo več okupatorjev, smo vedeli, kaj nas čaka. Tedaj sta bili samo dve alternativi: ali se organizirati in upreti okupatorju ali pa se podrediti in služiti okupatorju ter počakati, da nas osvobodi kdo drug. V takšni situaciji bi bilo normalno, da se slovenski narod, ne glede na ideološke in verske nazore, združi v eno fronto in se upre okupatorju. Do te enotnosti pa ni prišlo, ker je Cerkev komuniste in neverne imela za sovražnike že stoletja prej, še pred drugo svetovno vojno.

Zastavlja se logično vprašanje. Če slovenska katoliška cerkev ni hotela, da se skupaj s partizani upre okupatorju, zakaj se ni sama, neodvisno od partizanov, organizirala in uprla okupatorju? Zakaj je podpirala domobransko prisego Hitlerju in boj proti lastnemu narodu? Ko smo se leta 1941 pripravljali na upor, nismo vedeli, da bomo imeli poleg okupatorja še domače izdajalce, ki so bili hujši od okupatorja. Z emigracijo vlade kraljevine Jugoslavije so emigrirale ali pa so šle v pasivno čakanje tudi režimske politične stranke. Kdo je ostal z narodom? Ostala je komunistična partija, ki je organizirala NOB in se skupaj z narodom bojevala do končne zmage nad okupatorjem in domačimi izdajalci. Tedaj je bilo v Jugoslaviji nekaj manj kot 10.000 komunistov. Ob koncu leta 1941 pa smo imeli skoraj 100.000 partizanov. V partizanskih enotah so bili vsi, ki so želeli svobodo, tako verni kot neverni. Boj za svobodo in obstanek ni bila državljanska vojna in revolucija za oblast, kot želijo prikazati tisti, ki opravičujejo kolaboracijo z okupatorjem.

Te iste moti rdeča zvezda, ki je bila v NOB simbol odpora proti fašizmu in nacizmu. Ne moti pa jih simbol križa, v imenu katerega je bilo v zgodovini zatiranih in umorjenih mnogo nedolžnih ljudi. Med njimi tudi znanstveniki, kot so Galileo Galilei, Giordano Bruno in Nikolaj Kopernik, samo zaradi tega, ker so znanstveno dokazali, da Zemlja ni center sveta, ampak planet sončnega sistema. Dejstvo je, da so partizani in ne domači izdajalci zaslužni za to, da se je Slovenija v drugi svetovni vojni bojevala na strani zmagovalcev in ne na strani poražencev.

Zakaj ni bilo povojnih pobojev? Vrnjeni četniki, domobranci in ustaši iz Avstrije niso imeli statusa vojnih ujetnikov, ampak status izdajalcev in zločincev, ki so ga dobili še v času vojne. Praviloma izdajalcem sodi narod javno brez sodnega procesa, z obešanjem ali streljanjem. Vojaško sodišče jih je v času vojne obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Kdaj pride do izvršitve obsodbe, ni pomembno. Tedaj ni bilo drugih sodišč, razen vojaških, ki so bila edino legitimna za izrekanje takšnih obsodb. Na podoben način so ravnale vse države, ki so imele izdajalce. Drugega niti ne zaslužijo. Bilo je veliko ugibanja, kdo jih je usmrtil. Usmrtil jih je tisti, ki je bil odgovoren za obsodbo. Vse vojaške enote so imele organe, ki so zasliševali in izrekali obsodbe ujetnikom, izdajalcem, vohunom in drugim, ki so delali za okupatorja. Te organe so različno poimenovali: disciplinsko sodišče, vojaško sodišče, »preiskovalci«…

Glede pokopa žrtev druge svetovne vojne pa: vsak naj pokoplje svoje. Država partizane, katoliška cerkev izdajalce, saj je ona kriva za njihovo smrt.

Ali bi predsednik države, ki je obiskal žalno slovesnost v Hudi Jami, tako čast izkazal tudi našim okupatorjem v drugi svetovni vojni? Po zločinih se ne razlikujejo, le da so okupatorji Nemci in Italijani, izdajalci iz Hude Jame pa pripadajo narodom nekdanje Jugoslavije. Kaj še lahko pričakujemo iz Hude Jame? Rehabilitacijo izdajalcev in razglasitev za heroje?

Upam, da bo nadškof Zore kakšno mašo daroval tudi za vse žrtve domačih izdajalcev in ne le za žrtve revolucije. Kolaborantom in katoliški cerkvi predlagam, da se javno opravičijo narodu za sodelovanje z okupatorjem, brez navajanja nerealnih vzrokov za to dejanje.

Druge svetovne vojne nisem preživel v Sloveniji, ampak v Bosni, kjer sem leta 1942 kot 15-letni fant od blizu gledal zločine ustašev, ki so pobili, v glavnem poklali, 18 članov moje ožje in širše družine. Preživel sem ustaško taborišče in doživel nasilno prekrstitev, ki jo je izvajala hrvaška katoliška cerkev. Brez takih medvojnih zločinov bi bila Huda Jama prazna.

Boro Kukić, Radovljica