Razstavo in pogovorne večere ob praznovanju 240-letnice prvega zapisanega vzpona na Triglav pripravljajo tudi v informacijskih središčih Triglavskega narodnega parka. »Rdeča nit naših prireditev je, da bomo morali na Triglav, kakršen je zdaj, torej oblegan, zelo paziti,« povzema Ana Marija Kunstelj, vodja bohinjskega in blejskega informativnega centra parka.
»Osnov, da je Triglav postal simbol Slovencev, je v zgodovini veliko. Ljudje, ki želijo izpostaviti svoje podjetje, organizacijo, športni klub ali kaj podobnega, mu pogosto dodajajo ime Triglav. Mnogi pa tudi menijo, da niso pravi Slovenci, če se na najvišji vrh ne povzpnejo vsaj enkrat v življenju,« opisuje. Prav ta rek je po mnenju poznavalca alpskega sveta, njegove zgodovine in nekdanjega direktorja Triglavskega narodnega parka Janeza Bizjaka naredil veliko škode. »To si je nekdo izmislil v povojnih časih ob rob spodbujanju planinstva. A ta rek ima podobno nično vrednost kot 'Kdor ne skače, ni Slovenec',« se zgraža Bizjak.
Semaforji pod Triglavom včasih šala, danes nuja
»Pred leti smo se šalili, da bi morali pod Triglav postaviti semaforje zaradi vse številnejših vzponov. Danes se potreba po tem skorajda uresničuje,« pravi Bizjak. Po njegovem je obiskovanje Triglava treba nujno omejiti, a vprašanje, kako, je zelo zahtevno. »Težko je določiti, kaj je še sprejemljivo. Zagotovo pa mora biti vodilo, da je v gore treba hoditi varno, da torej gneča ne preprečuje varnosti pri vzponu in sestopu,« razmišlja.
Medtem ko so najvišji slovenski vrh mnogi ponotranjili kot sveto goro, je Bizjak prepričan, da si tako oblegan vrh tega imena ne zasluži, saj je kot tak popolnoma razvrednoten. »Na svete gore, tiste v pravem pomenu besede, se ni nikoli hodilo. Bile so nedotakljive in so jih lahko častili samo od daleč. A mnoge med njimi so doslej razvrednotili obiskovalci, ki z veliko mero arogance teptajo stara prepričanja, da je nekaj na svetu nedotakljivo.«
Aljažev stolp je bil tarča »malarske vojne«
Pot Triglava do simbola slovenstva pa ni bila enostavna, opozarja alpinist in zgodovinar Peter Mikša. Pred dobrimi sto leti so bile v našem pogorju koče in poti nemške, temu pa se je uprlo Slovensko planinsko društvo in markiralo svoje poti in postavljalo svoje koče. »Nemci so jih imenovali kljubovalne koče, saj so pogosto stale nasproti nemških.« Za prvi slovenski zapis v alpskem pogorju je po njegovih besedah poskrbel Jakob Aljaž z napisom na stolpu, ki ga je postavil na vrhu Triglava. »Bil je zelo narodno zaveden. Kot župnik bi lahko postavil križ na vrhu Triglava, a se je odločil za stolp in s tem zaznamoval slovenski prostor.«
V času rapalske meje, ki je potekala čez vrh Triglava, je Aljažev stolp postal pravo bojno polje, na katerem je po besedah zgodovinarja potekala »malarska vojna«. »Leta 1925 ni bilo dorečeno, v kateri državi je vrh, zato so si ga enkrat lastili Italijani in ga prebarvali v barve italijanske trobojnice, drugič pa spet jugoslovanski nacionalisti, ki so ga prebarvali v barve jugoslovanske zastave.« Mejnik, ki je na Triglavu blizu stolpa označeval mejo med obema državama, so leta 1944 partizani vrgli v prepad ter sklenili, da tu ne bo nikoli več meje za Slovence.« Triglav kot simbol upora je uporabila Osvobodilna fronta, postal je simbol Slovencev tudi v grbu in to ostal po osamosvojitvi. »Vrhunec tovrstnega dogajanja je bil ob osamosvojitvi, ko je Triglav postal samo naš,« je pojasnil Mikša.
