Efim Geller, nočna mora prvakov

Efim Petrovič Geller, rojen v ukrajinski Odesi leta 1925, je prve šahovske uspehe žel na povojnih prvenstvih Ukrajine. Ko se je leta 1949 še neznan prvič uvrstil na prvenstvo SZ, je presenetil s tretjim mestom – takoj je bilo jasno, da je iz pravega testa. Hitro je napredoval, leta 1952 postal velemojster in se že uvrstil na turnir kandidatov, kjer je po slabem začetku zmogel le sedmo mesto. Sredi 50. let je dozorel kot zelo neprijeten napadalec; tak slog mu je prinesel zmago na prvenstvu SZ v Moskvi leta 1955. Kljub petim porazom…

Čokati Efim, verižni kadilec, je svojo igro v začetku 60. let umiril in se prebil v sam vrh: v Stockholmu je zaostal le za Bobbyjem Fischerjem, na kandidatskem obračunu na Curacau pa le za najboljšim prijateljem Tigranom Petrosjanom. Zdaj so ga šteli med najboljše tri igralce sveta. Na poti do prestola pa se je v 60. letih dvakrat zaletel v Borisa Spaskega, ki je bil previsoka ovira. Geller v dvobojih pač ni bil na ravni Gellerja v turnirski igri. Najboljše je prihranil za srečanja s Fischerjem; Američana je premagoval, ko so vsi drugi izgubljali. Zaradi svojih otvoritvenih idej in analitičnih sposobnosti je bil večkrat v štabih svetovnih prvakov. V Reykjaviku je leta 1972 pomagal Spaskemu, a Bobby je bil tam neustavljiv. Sredi 70. let je Efim spet dobil krila in se vrnil v elitno deseterico. Leta 1979 je pri 54 letih senzacionalno osvojil še drugi naslov prvaka SZ in se prebil v »zbornajo«. Kar sedemkrat je Geller pomagal ekipi SZ k zlati medalji na olimpijadah: prvič leta 1952, zadnjič pa leta 1980.

Pozitivne medsebojne izide je imel Geller z Botvinikom, Smislovom, Petrosjanom in Fischerjem, neodločenega pa s Talom. Bil je velik teoretik, temelj prevlade sovjetskega šaha pa tudi nepoboljšljiv »vernik« sovjetskega režima. Umrl je leta 1998.