Za nekaj drugega bo šlo torej. Ena od razlik med naborom disciplin na letnih in naborom disciplin na zimskih igrah je v tem, da je na zimskih igrah večji delež disciplin, ki ne izhajajo iz veščin, ki so nekoč davno pripomogle k človekovemu preživetju. Kot pripomoček pri lovu, v vojni ali pri transportu na primer. Velik del zimskih veščin je nastal iz zabave. Bob je tipičen primer. Izmislili so si ga angleški turisti. Tudi sicer je imel Evropejec iz krajev z mrzlimi zimami pozimi več časa za prostočasje kot poleti. Poletja so bila priprava na zimo, za kopičenje drv in živeža, zima pa je veljala za čas pasivnosti in zapečkarstva. Vse, predvsem pa premožnejše sloje s prostim časom je moralo najprej oplaziti razsvetljenstvo. Pod njegovim vplivom je odnos do zime začel postajati aktiven. Športen.
Tako tudi na območju Slovenije, kjer sneg pomeni zabavo. Tudi v Ljubljani, kjer pa zimske radosti nazadujejo. Če je zgodovinski delež olimpijcev iz Ljubljane med vsemi slovenskimi udeleženci zimskih iger 25-odstoten, bo Ljubljančanov med letošnjimi udeleženci le še 19 odstotkov. In če je od 89 alpskih smučarjev na igrah do zdaj sodelovalo 17 Ljubljančanov ali 19 odstotkov, jih bo na teh igrah nič odstotkov.
Nekaj se je očitno spremenilo. Zadnje zime so bile tople. In ideja lagodja izrazito zmaguje. Sploh v mestu. Vendar pa tudi vrhovna mestna oblast ne kaže naklonjenosti smučanju. Smučišču v Guncljah je bila pred nekaj dnevi odtegnjena pomoč, med neusluge pa spada tudi pregraditev klančine na Jenkovi, ki je nekoč, kadar je pač padel sneg, kot letos, služila kot smučišče ali sankališče, na katerem so otroci pridobivali prve izkušnje. Povezava z vrhovno politiko bi se torej tudi našla. Umetna smučišča, kakršno smo v središču Ljubljane doživeli letos, so rešitev za Singapur ali Malezijo. Ali pač za polnjenje bližnje garažne hiše, večjega iztržka za disciplino pa ni pričakovati.