Kaj vse nam uide, ko z vsakdanjimi skrbmi in naglico hodimo po mestu? Zvoki, vonji, misli, spomini, nedoločljivi občutki… S takšno temo se ukvarjajo raziskovalci v okviru evropskega projekta Sensotra. Opravljajo zvočne in čutno-biografske sprehode po mestu. Na vsakem čutno-biografskem sprehodu je prisoten en starejši in en mlajši človek, ki izmenjujeta doživljanja in spomine. Na tak način med drugim skušajo ugotoviti, kako se je spremenilo zaznavanje mesta. Za zdaj so opravili sedem sprehodov, načrtujejo jih 32.
Takšne zadeve je najbolje preizkusiti na lastni koži. Zato smo se z raziskovalcema Blažem Bajićem in Sandijem Abramom podali na zvočni sprehod. Pot nas je, ne da bi se pogovarjali, vodila od Poljanske ceste mimo stavbe Dnevnika čez križišče na tržnico in potem naprej do Prešernovega spomenika in začetka Trubarjeve ulice.
Od cingljanja ključev do ptičjega petja
Če človek izklopi misli in govor, sliši marsikaj: nerazločljiv govor dijakov nekje na drugi strani ceste, cingljanje ključev, zvok približevanja in oddaljevanja avtomobilov, otroški jok, šum papirnatih in plastičnih vrečk, top pok, blago petje ptic ob vstopu na tržnico, šumenje bunde, kakofonijo nedoločljivih zvokov, brnenje hladilnice za pivo v baru na pokriti tržnici, glasen pogovor pod arkadami…
Bolj smo se približevali Prešernovemu spomeniku, več je bilo zvokov in močnejši so bili, čeprav je bil v dopoldanskih urah mestni vrvež še daleč od vrhunca. Jasno se je slišalo motorno žago, bitje cerkvenega zvona, medtem ko je učiteljica otrokom pred Prešernovim spomenikom pripovedovala, da je bil veliki pesnik tudi velik domoljub. Kot bi nas zasledovali, so se za našimi hrbti mešali še številni drugi zvoki. Ko smo prišli na Trubarjevo cesto, pa se je zazdelo, da je vse utihnilo.
Že med zvočnim sprehodom smo prišli tudi do tistega, kar raziskovalce zanima na čutno-biografskih sprehodih. Tam udeleženci niso tiho, ampak pripovedujejo zgodbo. Iščejo asociacije, spomine ob določenih impulzih iz okolice – od znanih krajev in stavb do vonjav, zvokov, otipov… To povežejo s svojo preteklostjo in doživljanjem drugega udeleženca sprehoda.
»Zvok cerkvenega zvona in motorne žage me spominja na soboto, ko ljudje v predmestju običajno kosijo travo, manjkala je le še gasilska sirena,« sem svoje doživljanje prenesel Blažu Bajiću in Sandiju Abramu, ki sta povedala, da je prav to značilnost čutno-biografskih sprehodov. Navezava tistega, kar zaznavaš okoli sebe, na izkušnje iz preteklosti. »Zelo dobra ilustracija je znamenita magdalenica Marcela Prousta. Ko jo da v usta, ga tok spominov odpelje nekam drugam. Medtem ko se med zvočnimi sprehodi o tem ne pogovarjamo, je pri čutno-biografskih ravno obratno,« je dodal Bajić.
Čutno kičasto mesto
Preden so začeli sprehode, so postavili tezo, da mladi ljudje, ki so bili rojeni v digitalni svet, drugače zaznavajo mesto kot starejši. Končnih rezultatov še nimajo, prve ugotovitve pa kažejo, da mladi okolico zaznavajo bolj točkovno, starejši pa bolj linearno, kar pomeni, da se mlajši bolj osredotočajo na cilj svoje poti, starejši pa bolje zaznavajo tudi okolje na svoji poti. »Če uporabljaš aplikacijo google maps na telefonu, le slediš navodilom oziroma točki na digitalnem zemljevidu in ti ni treba biti več pozoren na okolico. Pri starejših pa ta dimenzija ni tako izrazita. Ampak to so šele prva opažanja,« je pojasnil Bajić in dodal, da so ob nekaterih sprehodih tudi starejši uporabljali nove tehnologije. Raziskovalca opažata še, da starejši središče mesta zaznavajo prostorsko ožje kot mlajši udeleženci raziskave.
Kot je pojasnil Sandi Abram, ugotavljajo tudi, kje v mestu so določeni zvoki dovoljeni in kje ne. »Medtem ko mestne oblasti zvoke uličnih glasbenikov precej natančno urejajo, na drugi strani trgovinam in lokalom dovolijo spuščanje v prostor umetnih zvokov, ki privabljajo ljudi. To je najbolj očitno decembra, ko je vsega preveč: zvokov, vonjav, vizualnih podob. Takrat je mesto čutno kičasto,« je dodal Abram in dodal, da je vidno, kako detajli, kot so regulirana zvočna kulisa, lokacije barov in klopic, usmerjajo tokove ljudi skozi mesto. »Vse je regulirano tako, da se spodobnega meščanskega okusa ne žali. Ne sme biti slabih vonjav, ne sme se kaj grdega videti, ne sme biti preveč agresivnega ropota,« ga je dopolnil Bajić.
