Slovencem je bilo vedno v zgodovini težko pridobiti in ohraniti suverenost na Jadranskem morju.
To lepo ilustrira anekdotični zapis izjave sovjetskega zunanjega ministra na pariški mirovni konferenci leta 1947, na kateri je Edvard Kardelj kot vodja jugoslovanske delegacije zagovarjal pravico Slovenije do morja. Na njegovo vztrajanje je V. M. Molotov, zunanji minister Sovjetske zveze, takrat ene od zmagovitih zaveznic, zmagovalk v drugi svetovni vojni, vzkliknil: »Pa kaj mislite, da bo imel vsak okraj svoje morje!?«
Poražena NDH je bila takrat (razen pobojev) varno skrita v nedrjih Titove Jugoslavije, ki je bila pravzaprav primer YuEU kot rezultat zmagovitega narodnoosvobodilnega boja med letoma 1941 in 1945 ter jaltskega sporazuma med Stalinom in Churchillom, znanega kot fifty-fifty delitve vpliva na tleh, ki jih je zajemala nova državna tvorba, Federativna ljudska republika Jugoslavija.
Takrat se niso posebej utrujali z medrepubliškimi mejami, ker je bil večji problem odnos do Italije in Sovjetske zveze.
Pa so tako Kroati v miru dočakali »domovinski rat«, ki ni nič drugega kot uresničitev zamisli CIA iz leta 1977, da bo na območju Hrvaške po Titu kolonija ZDA.
Ustaši (poimenovani po striktnih zagovornikih ustavnega prava) so v ponovljenem »narodnoosvobodilnem boju«, v imenu boja za neodvisnost izpod komunistične diktature, zvito postali legitimni del »zmagovitih sil v drugi svetovni vojni. Pri tem so spretno izkoristili vse države nekdanjega vzhodnega bloka, ki so postale »demokratične« članice EU.
Imajo močan intelektualni in ideološki aparat, ki vzvišeno gleda na Slovence, saj smo po njihovem mnenju karantanski ali gorski Hrvati.
Zdaj vem, zakaj imamo Slovenci toliko žalostnih ljudskih pesmi.
Marjan Zavšek, Laško