»Ker nezdravljen eozinofilni ezofagitis povzroča obilico težav, tudi zatikanje hrane, težko požiranje ali celo zožitev požiralnika, je zelo pomembno, da ga pravočasno prepoznamo in zdravimo,« poudarja prof. Rok Orel s Pediatrične klinike v Ljubljani. Gre namreč za komaj dve desetletji poznano, a hkrati drugo najpogostejšo bolezen požiralnika. Zanjo je značilna vnetna infiltracija s tako imenovanimi eozinofilnimi granulociti, ki je posledica imunskega odziva na antigene v hrani. Bolezen postaja, podobno kot druge bolezni z imunskim odzivom, vse pogostejša. Prizadene lahko ljudi v katerem koli življenjskem obdobju.
Na kliničnem oddelku za gastroenterologijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani so se še pred desetletjem srečevali zgolj s posamičnimi primeri, danes odkrivajo že enega do dva bolnika na mesec. Zakaj pride v telesu do nenormalnega imunskega odziva, znanstveniki še niso dognali. Je pa jasno, da gre vzroke iskati v okolju, saj se genska struktura človeštva v nekaj desetletjih ni mogla bistveno spremeniti, meni predstojnik oddelka dr. Orel.
Ponavljajoče se gastroskopije
Diagnosticiranje bolezni je povezano s ponavljajočimi se invazivnimi neprijetnimi preiskavami oziroma gastroskopijami. Pri otrocih jih opravljajo v sedaciji in preiskave prespijo. »Trudimo se, da bi invazivne preiskave nadomestili z manj obremenilnimi, morda na podlagi testov krvi, sline ali blata, ki bi vsaj približno pokazali, kako intenzivno je vnetje,« razlaga Orel in dodaja, da uspeha v tej smeri žal še ni. Raziskujejo tudi nove načine zdravljenja in iščejo nova zdravila, saj običajno zdravljenje pri nekaterih bolnikih ni dovolj učinkovito.
Za zdravljenje bolezni uporabljajo tri strategije. Prva je uporaba zdravil za zmanjševanje izločanja želodčne kisline, ki imajo tudi določene protivnetne učinke. Vendar na ta zdravila ugodno reagira le približno polovica bolnikov. Nekaj več bolnikom pomagajo diete. »Pred nekaj leti smo poskušali z alergološkimi testi ugotoviti, na katere prehranske antigene je bolnik alergičen, a so bile diete na njihovi podlagi razmeroma slabo učinkovite,« pravi dr. Orel. Zato so posegli po dietah, pri katerih so iz hrane hkrati odstranili šest najpogostejših alergenov (mleko, jajca, pšenica, soja, morske ribe in sadeži, arašidi in oreščki) in jih kasneje postopno vračali v prehrano. Ker pa je bilo do končne diagnoze po tej poti potrebnih vsaj deset gastroskopij, se v zadnjem času porajajo ideje, da bi iz prehrane izločili le tri najpogostejše alergene – mleko, jajca in moko, potem pa ob neustreznem odzivu dodajali še druge. Tako bi morda prišli hitreje do končne diete in hkrati zajeli skoraj podobno število bolnikov.
Hrana iz pločevink
Najuspešnejše je prehransko zdravljenje z elementarno formulo, pri kateri so vse beljakovine v hrani razgrajene do aminokislin, ki ne morejo spodbuditi imunskega odziva. Te formule je pred več kot pol stoletja izumila Nasa za astronavte. V medicini so jih začeli uporabljati nekoliko kasneje in ob tem ugotovili, da so pri prehranskih alergijah skoraj stoodstotno uspešne. Slabost te prehrane je, da človek ne more dolgoročno uživati astronavtske hrane iz pločevink, saj kmalu preveč trpi kakovost njegovega življenja. Hrana je namreč tudi užitek in je ne uživamo samo zato, da preživimo, meni dr. Orel. Ob povratku na normalno hrano se večinoma vnetje požiralnika povrne že v nekaj tednih.
Tretja možnost zdravljenja so protivnetna zdravila kortikosteroidi. Večinoma uporabljajo tiste z lokalnim delovanjem in manj sistemskimi učinki. Podobni so kortikosteroidom, ki se uporabljajo za zdravljenje astme, le da se pri astmi zdravilo inhalira, pri vnetju požiralnika pa ga bolnik pogoltne, da obliva in zdravi požiralnik. Kratkoročno so dokaj varna, pravi dr. Orel. Ugotavlja, da se starši redkeje odločajo za ta način zdravljenja otrok, saj so kortikosteroidi v zavesti ljudi zaradi stranskih učinkov zvečine še vedno slabo zapisani. Odrasli bolniki pa po njih posegajo pogosteje, saj je za mnoge najlažje pogoltniti tabletko in se v prehrani ničemur odpovedovati. Žal se pri večini bolnikov po prenehanju zdravljenja s kortikosteroidi ali z dieto bolezen hitro vrne.
Podobno kot pri kroničnih vnetnih črevesnih boleznih tudi pri kroničnem vnetju požiralnika ni edini cilj zdravljenja, da ima bolnik čim manj simptomov, marveč tudi ohranjanje zdrave sluznice, saj vneta sluznica povzroča zaplete. Tudi v požiralniku aktivno vnetje prej ali slej pripelje do brazgotinjenja in zoženja požiralnika oziroma trajnih posledic, poškodovan požiralnik pa ne more več normalno potiskati hrane od žrela proti želodcu.
Na pregled k zdravniku se je treba odpraviti, če imamo občutek, da se hrana zatika, da gre težko po požiralniku ali pa košček hrane celo ostane zataknjen v njem. Manj specifični simptomi, ki jih je več v zgodnji fazi bolezni, so slabost, bruhanje, občutek vračanja vsebine želodca, bolečine v zgornjem delu trebuha in paleta simptomov, ki sicer spremljajo veliko pogostejšo refluksno bolezen.
