RadioCona je začela – kot projektna občasna radijska postaja za sodobno umetnost – na 88,8 MHz oddajati pred desetimi leti. Irena Pivka in Brane Zorman iz zavoda za procesiranje sodobne umetnosti Cona (zvočni sprehod hodi.TI, ekološki avdiovizualni performans Touchscaping...) sta projekt zasnovala družbeno angažirano: opozoriti sta želela, da je tudi radijska frekvenca javni prostor, in »zasedla« sta ga kot malo manj klasično galerijo. »Zanimalo naju je, kako se prostor, čas in zvok spajajo in razdružujejo. Kako delujejo v prostoru, ki je neviden in široko dostopen, a je treba do njega nekako priti,« razlaga Zorman, ki se je pred tem kalil na Radiu Študent, od koder izhaja njegova ljubezen do radijskega formata.
Med usklajevanjem z Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) sta dognala, da obstaja možnost začasnega dostopa do radijskih valov, in oddajanje se je lahko začelo. Frekvenco 88,8 MHz zasedata do 14 dni v letu, za umetniške ali druge namene pa jo lahko z dovoljenjem AKOS »kot javno dobro« legalno zaseda kdorkoli; podobno je s še sedmimi drugimi frekvencami po Sloveniji. »Nujno je, da ostaja del tega prostora nekomercialen, v tem smislu nedotaknjen,« poudarja Zorman.
Slišimo, ne vidimo
RadioCona je zrasla kot refleksija in hkrati nadgradnja javnih radijskih institucij, kjer je umanjkal prostor za predstavljanje sodobne umetnosti, pripoveduje Irena Pivka. »Zato smo nujno potrebovali radijsko galerijo oddajanja sodobnih del, ki jih zaznavamo skozi sluh, najsi gre za zvočna, intermedijska ali druga dela.«
Na njihovem repertoarju se znajdejo dela, katerih izvor so posnetki naravnih, urbanih ali elektroakustičnih okolij. Pet ur ali zgolj trideset sekund trajajoče umetniško delo, ki vključuje posnetke zvočne krajine, denimo dogajanja v parku, vodi, atmosferi ali gozdu, lahko ostane neobdelanih ali pa jih umetnik zlije z drugimi posnetki, denimo z zvoki motnje radijske frekvence… »V središču je vedno zvočno razumevanje prostora, razmislek o tem, kako ga slišimo, pogosto gre tudi za igro frekvenčnih meja sprejemnika in oddajnika,« razlaga Pivka.
Radijski medij na prelomni točki
Po seriji okroglih miz, predavanj in pogovorov z avtorji je radioCona predvsem od leta 2012 naprej vse manj zavezana besedam in vse bolj zvočnim umetniškim delom. Nad galerijo bdijo domači in tuji kuratorji, denimo Petra Kapš in Jasmina Založnik, ki k sodelovanju vabijo umetnike, kot so Robertina Šebjanič, Saša Spačal, Bojana Šaljič in Ida Hiršenfelder. Ni odveč dodati, da trg umetnin za tovrstna dela ne obstaja, zato je galerija, katere vsebino lahko poslušamo kjerkoli, denimo na poti ali na sprehodu – potreben je samo klasičen radijski sprejemnik, računalnik ali telefon –, dobrodošla praksa.
Frekvenca radiaCone je dosegljiva v Ljubljani in njeni okolici, lovi jo torej lahko nekaj sto tisoč poslušalcev, a se sogovornika zavedata, da je radijski medij na prelomni zgodovinski točki. »Pri poslušanju zvočnih del ne gre za površno sprejemanje, pri katerem lahko ujameš dve minuti enega komada med pomivanjem posode. Gre za celostno izkušnjo, primerljivo z obiskom gledališča,« je prepričana Pivka.
»Umetniška scena je pri nas dobro razvita, potreba po tovrstnih projektih pri ustvarjalcih in publiki je velika. V času hitrega tempa življenja, v katerem se ne umirimo dovolj, da bi kakovostno zaznavali spremembe okolja in se zanj senzibilizirali, nam taka dela omogočajo opolnomočenje ter razvoj čuječnosti,« poudarja. Žal ji je, da tega – sodeč po rezultatih nedavnega štiriletnega programskega razpisa – ne prepoznava tudi trenutna kulturna politika.
