kadar gledam po televiziji vaše nastope ali berem o vaših izjavah, se mi običajno pojavijo jeza, žalost in razočaranje. Vselej se mi potrdi prepričanje, da v naši družbi na položaj pridejo »gorečneži«, tisti, ki so dovolj vztrajni, pa seveda strankarska ali sorodstvena podpora tudi nekaj šteje. Če bi obstajal sistem testiranja, ki bi dokazoval inteligentno sposobnost reševanja problemov in prodornih inovativnih pristopov in bi bil pogoj za zasedbo vodilnega mesta v državni upravi ter njenih paradržavnih ustanovah, bi Slovenija ostala brez vodstva.
V osnovi je vsaka prepoved in posledično kaznovanje dokaz nesposobnosti oseb, ki rešujejo neko ne dovolj kvalitetno stanje. In čeprav strokovnjaki opozarjajo na kratkoročno delovanje zviševanja kazni, je to vse, kar odločujoči in predlagatelji običajno znajo in zmorejo.
K zamisli o pisanju me je spodbudil predlog zakona o zvišanju kazni za uporabo mobilnega telefona v avtomobilu in predvsem banalna utemeljitev za ta predlog. Potem pa sem v Dnevniku 17. januarjaprebral, kaj o tem meni izvedenec cestnoprometne stroke dr. Janez Kopač. Natanko je povedal to, o čemer sem razmišljal tudi jaz.
Absurdnost novega predloga za kaznovanje je v tem, da boste dobili tri kazenske točke, če se boste dotaknili zaslona telefona. Če pa se boste dotaknili vgrajenega avtomobilskega zaslona, kar je enako nevarno, bo pa vse v redu. Če se boste pogovarjali po telefonu, je enako nevarno kot pogovarjanje s sopotniki, pa bo spet na tapeti le telefon.
Da ne bo nesporazuma. Strinjam se z nevarnostjo uporabe telefona (in zaslona v avtu), le pristop selektivnega in nesorazmerno visokega kaznovanja se mi zdi »fanatičen«. Namesto kaznovanja je potrebna vzgoja, izobraževanje. Ne izobraževanje, s katerim bodo služili tisti, ki se jim je že zdaj uspelo pririniti do korita zahtevanih izobraževanj v prometu. Potrebujemo izobraževanje, ki bo voznike prepričalo in usposobilo za to, kaj je prav in kaj ne.
Prometna problematika v Sloveniji se po mojem mnenju precej nespametno rešuje in regulira, in ker bodo vozniki vozili najmanj desetletje ali dve, preden bodo to prevzeli računalniki, se mi zdi smiselno izboljševati vse v zvezi s prometom in njegovo varnostjo.
Da ne bom samo kritičen, še nekaj predlogov.
Ustaviti je treba nacionalni šport postavitve čim več prometnih znakov. Ko jih je preveč, noben znak nima pravega pomena. V Avstriji je prometni znak moj pomočnik, postavljen je smiselno in sem ga vesel. Torej, predlagajte zakonodajo, ki bo iz prometa izključila nesmisle, zaradi katerih predpisi in njihovi predlagatelji brijejo norca iz voznikov. V mnogih primerih jih upošteva zgolj šola vožnje in nihče drug. Tudi nihče od nas (ali vas) jih ne, s policijo, inšpektorji in vami vred.
Za primer: na odcepu z avtoceste je omejitev 40 kilometrov na uro tam, kjer mirno lahko peljete dvakrat toliko, divjaki pa tudi trikrat toliko. Čemu torej taka omejitev?
Nihče se ne zaletava rad. Karambol je posledica neznanja ali nesposobnosti. S sodobnim trenažerjem bi lahko testirali hujše prekrškarje in starejše voznike ter jih tako rešili pred nehotenimi povzročitvami nesreč. Če bodo na trenažerju v ponovitvi posnetkov videli svoje napake, bodo to razumeli. Potem še poskrbite, da trenažer ne bo delal le nekaj ur na dan, zaradi drugih nesmislov.
Vsa izobraževanja so v nacionalnem interesu in bi morala biti brezplačna. In kje dobiti sredstva za to?
Denar, pobran iz prometnih kazni, bi moral namensko nazaj v prometno varnost. Predlagajte tak zakon. Ne boste verjeli, kakšna podpora državljanov vas čaka.
Seveda sem s temi predlogi trčil v mnoge lobije, ki okopavajo svoje vrtičke in se bodo močno trudili, da se nič ne spremeni. Ljudje nasploh, Slovenci pa še posebno, se bojijo sprememb. Zato se jim upirajo. Še sajenju krompirja so se upirali, pa je Evropo rešil lakote. Torej ne bo šlo brez težav. Po mojih izkušnjah bo potrebnih 20 odstotkov truda za to, da se spremembe pripravijo, in 80 odstotkov truda za premagovanje tistih, ki mečejo polena pod noge. Ampak tako je, in če se želi napredek, je to treba vzeti v zakup.
P. S.: V avtu imam sistem za prostoročno telefoniranje, ki ga uporabljam čim manj, in si še nisem prislužil kazenske točke, pa vozim 44 let.
Samo Finžgar, Begunje