To pa je sporno, saj v 72. členu ZDen to ni navedeno. V njem namreč piše naslednje: »Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona se ne priznavajo.« In glede tega nič drugega. Piše torej nekaj drugega, kot pa se navaja v članku. 72. člen ZDen tako ne more biti podlaga za sodno odločitev o plačilu odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja po uveljavitvi ZDen-a7 v letu 1991.
Kljub jasni zakonski določbi pa je sodišče odločilo, da odškodnina ljubljanski nadškofiji kljub temu pripada, čeprav v citirani zakonski določbi nikjer ne piše, kot že navedeno, da se odškodnine priznajo za čas po uveljavitvi zakona. Na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev? Po vsej verjetnosti na sodno prakso. Ali je lahko sodna praksa podlaga za odločanje? Po ustavi ne, kajti v 153. členu piše, da morajo posamični akti državnih organov, torej tudi sodišč, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Podobno je v zakonu o sodiščih, kjer v 3. členu piše, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V obeh pravnih aktih torej ni govora o sodni praksi. Podlaga za odločanje so lahko torej samo ustava, zakon ali zakonit predpis, in ne sodna praksa. Zakaj potem sodišče ni zavrnilo zahtevka za plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenih cerkvenih nepremičnin, če ne obstaja zakonita pravna podlaga?
Poleg osnovnega zahtevka cerkev zahteva še zamudne obresti. Ali je upravičena do njih? Po zakonu o pravdnem postopku sodišče ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Morala je torej bistven element sodnega sistema. Ali je cerkveni obrestni zahtevek v skladu z moralnimi načeli? Logično je, da lahko obresti, pa tudi če so te zamudne, zahteva, ne glede na to, da jih pravni red dopušča, samo tisti, ki ni proti obrestim. Kakšno je stališče cerkve do obresti? V njenem temeljnem verskem spisu, bibliji, je mnogo mest, kjer se je cerkveni bog izrazil proti obrestim. Cerkveni učitelj in svetnik Tomaž Akvinski je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Glede na nauk in besede svojega boga bi morala biti Cerkev tudi v praksi proti obrestim. To pa pomeni, da na sodišču ne bi smela zahtevati zamudnih obresti za odškodnino za nezmožnost uporabe. Ali ne gre za nemoralo, ker je to storila? Eno namreč uči oziroma govori, drugo pa dela. Skladnost govora in delovanja je namreč, vsaj po mojem, eden bistvenih temeljev morale. Če cerkveno ravnanje nasprotuje moralnim načelom, zakaj je sodišče temu zahtevku ugodilo?
Cerkev je zelo vplivna, njene lovke, vsaj prek cerkvi naklonjenih sodnikov, segajo tudi v sodstvo. To je dobro vidno tudi na primeru ustavnega sodišča prvega sklica, ki je cerkvi priznalo poseben položaj, iz katerega izhaja tudi to, da se ji vrača premoženje fevdalnega izvora. Ustavno sodišče je potrdilo tudi izmišljeno pravno podlago za plačilo uvodoma navedene odškodnine (in drugih enakih) po načelu a contrario, kar je protiustavno in kar neupravičeno močno bremeni davkoplačevalce, in to v korist že itak izjemno bogate cerkve.
Vlado Began, Šmarje pri Jelšah