Pred petdesetimi leti, petega januarja 1968, je bil za prvega sekretarja centralnega komiteja komunistične stranke Češkoslovaške izvoljen Aleksander Dubček. To je bil začetek tako imenovane praške pomladi oziroma družbenoekonomskih sprememb, ki pa so jih dobrih osem mesecev pozneje strli ruski tanki.
Če gledamo z današnje perspektive, potem spremembe, ki jih je s somišljeniki uvedel Dubček, slovaški politik, ki se je za razliko od dotedanjih vodij partije in države znal smejati v javnosti, niso bile revolucionarne. Za takratni čas in razmere v vzhodnem bloku pa je bilo ustvarjanje »socializma s človeškim obrazom« nekaj, zaradi česa v Kremlju niso mogli spati.
Spremembe pod taktirko partije
Spremembe so bile sicer nujne, kajti Češkoslovaška, ki je bila pred 2. svetovno vojno ena močnejših industrijskih držav v Evropi, je ekonomsko vse bolj zaostajala, tedanji partijski vodja in predsednik države Antonin Novotný pa je bil tako nepriljubljen, da je v spremembe na vrhu češkoslovaške partije privolil tudi sovjetski voditelj Leonid Brežnjev. Marca 1968 je Novotný odstopil tudi kot predsednik države in ga je nadomestil Ludvik Svoboda.
Dubčkove reforme so predvidele svobodo tiska, ki se je kazala tudi v tem, da so v medijih dovolili politično obarvane kritične komentarje. Gospodarstvo naj bi temeljilo na kombinaciji planskega in tržnega gospodarstva z večjim poudarkom na proizvodnji dotlej primanjkujočega blaga za široko potrošnjo. V daljšem časovnem obdobju, ko bi reforme dale pozitivne rezultate, za katere bi zasluge pobrala partija, bi dovolili postopno politično demokratizacijo z možnostjo večstrankarstva. Dubček je ustanovil federalno republiko (Češka in Slovaška). To je po zlomu praške pomladi avgusta 1968 ostala edina sprememba, ki je Rusi niso odpravili.
Reforme kot boj proti kapitalizmu
Sistem, ki so ga načrtovali Dubčkovi sodelavci, naj bi se gibal znotraj dveh okvirjev: komunistična diktatura z elementi humanizma in liberalizma ter liberalna demokracija z elementi komunizma. Toda tudi znotraj novega državnopartijskega vodstva ni bilo enotnosti, ne glede globine in vsebine reform ne glede tempa. Radikalnejši so bili predvsem književniki (Kundera, Vaculik, Kohout…), ki so zahtevali več hitrejših reform.
A Dubček in Svoboda sta vedela, da Moskva, ki je v češkoslovaških reformah zaslutila seme nevarnih sprememb v ostalih članicah vzhodnoevropskega bloka, ne bo sedela križem rok. Vztrajno in strpno sta po eni strani reforme uresničevala, po drugi pa Kremlju na številnih sestankih pojasnjevala, da reforme ne slabijo vzhodnega bloka in komunistične solidarnosti. Prav nasprotno je res, sta razlagala: uspeh reform socializma s človeškim obrazom bi pomenil tudi uspešen boj proti kapitalizmu. Toda Brežnjev je ocenil, da bi liberalizacija in demokratizacija ogrozili enotnost znotraj varšavske pogodbe in obstoj komunistične nomenklature. S pomočjo Madžarske, Poljske, Bolgarije in Vzhodne Nemčije je v noči na 21. avgust 1968 s tanki povozil reforme, aretiral Dubčka in za dvajset let podaljšal gospodarsko pešanje komunističnega bloka.
