Sedaj pa še moje razumevanje pobojev takoj po koncu vojne.
Ustaši in domobranci niso bili mednarodno priznana vojska, tako kot je bila nemška, ki so jo ščitile mednarodne konvencije. Bili so kriminalci v uniformah in v službi okupatorja. Torej izdajalci, ki jim je po zakonih Kraljevine Jugoslavije pripadala takojšnja eksekucija in tudi po zakonih Federativne demokratične Jugoslavije vse do konca leta 1945.
Iz taborišč se je vračalo 60.000 »okostnjakov«, in še za te ni bilo zdravil in potrebne hrane; lačni državljani in otroci, premnogi brez strehe nad glavo, pa naj bi hranili in zdravili v taboriščih desettisoče lepo rejenih zločincev? Kje je humanost?
Naše državne meje niso bile določene, mednarodno priznane kot vse druge v Evropi, niti varovane z rusko vojsko v Trstu in Gorici. Če bi prišlo do konflikta z Angloameričani (recimo, da se Tito ne bi hotel umakniti iz Trsta in Gorice), bi vsi ustaški in domobranski zločinci postali njihovi sodelavci. Noben zmagoviti vojaški poveljnik v tisočletni zgodovini človeštva take možnosti ni dopuščal.
In za konec: če ne bi bilo komunistične revolucije, ki je ves čas postavljala v ospredje bratstvo med jugoslovanskimi narodi, bi takoj po vojni kraljeva srbska četniška vojska iz maščevanja pobila veliko več Hrvatov, kot so jih komunisti. In hrvaška provinca bi bila danes še manjša od slovenske v Kraljevini Jugoslaviji.
Boris Nemec, Šempeter pri Gorici