Preziral je genetiko, doživljal jo je kot reakcionarno in zlobno. Sledil je marksistični ideji, da zgolj okolje vpliva na razvoj rastlin in živali. Zato je pokušal »izobraziti« rastline, da bi uspevale tudi v neugodnih ruskih razmerah. Kmalu se je začel hvaliti, kako mu v Sibiriji uspevajo pomaranče. Stalin mu je v 30. letih prejšnjega stoletja zaupal kolektivizacijo in modernizacijo sovjetskega poljedelstva, ljudje pa so morali sejati in saditi po njegovih nesmiselnih in neznanstvenih predpostavkah.
Sledile so katastrofalne letine, zaradi lakote je pomrlo vsaj sedem milijonov ljudi. Ko je v 50. letih Kitajska kopirala Lisenkova načela, je doživela še hujšo humanitarno katastrofo, tam je umrlo najmanj 30 milijonov ljudi. Po Stalinovi smrti je začel izgubljati vpliv, umrl je leta 1976. Po letu 1990 so tudi v njegovi domovini prepoznali Lisenkovo negativno vlogo v sovjetski zgodovini.
Zdaj pa v Rusiji spet doživlja renesanso. Izšlo je več knjig, v katerih hvalijo njegove dosežke, ključna elementa Lisenkove ponovne popularnosti pa sta njegova protizahodna nastrojenost in nezaupanje v znanstvene dosežke zahoda. Lisenko je postal privlačen tudi zaradi vsesplošnega nezaupanja v znanost, piše The Atlantic. Pri čemer zavračanje znanstvenih dognanj ni zgolj ruski fenomen. Skoraj 40 odstotkov prebivalcev ZDA verjame, da je bog ustvaril vsa živa bitja v obstoječi obliki, brez evolucije, skoraj 60 odstotkov republikancev pa zavrača človeško odgovornost za globalno segrevanje.
