Za šole (javne in zasebne, od osnovnih šol do univerz) je eden najpomembnejših pogojev kakovostnega delovanja stabilno financiranje. Ni hujšega kot vsakoletno spreminjanje pogojev financiranja, višine financiranja, nejasnosti glede razmerja med javno službo in tržno dejavnostjo, spreminjanje standardov in normativov, ki so osnovno zagotovilo kakovostnega delovanja izobraževalnega sistema itn. Še pred večje izzive šole postavlja separatno in nesistemsko sklepanje plačnih kompromisov s posameznimi deli javnega sektorja, ko je zaradi predvolilnih bombonov nekaterim izjemno težko upravljati izobraževalni proračun, šolam pa praktično nemogoče načrtovati kadrovske zadeve, da o investicijskih načrtih sploh ne govorimo. Nenehno spreminjajoča se zakonodaja z mešetarjenjem in kreativnostjo neslutenih matematičnih formul spravlja šole v nemogoč položaj za kakršno koli dolgoročno načrtovanje, ki je glede na naravo njihove dejavnosti nujno.
Načrtovanje v izobraževalnem sistemu je vedno dolgoročno. In je vedno razmislek o celotni prihodnosti družbe. Ko razmišljamo, kako primerno opremiti generacije, ki vstopajo v šolo, moramo vedno razmišljati od 20 do 30 let vnaprej. Tisti, ki so danes vstopili v šolo, bodo odrasli in pripravljeni na samostojno življenje šele čez petnajst, najverjetneje pa čez 20 let. Do takrat bo v družbi ogromno sprememb, ki bodo vplivale na nova življenja, da si jih po večini danes niti ne znamo predstavljati. Nastalo bo veliko poklicev, ki jih danes še ni in si jih še ne znamo zamisliti, obenem pa jih bo kar nekaj tudi ugasnilo, saj bodo postali zaradi tehnološkega in siceršnjega razvoja nepotrebni ali zaradi globalizacijskih tokov preseljeni v druge dele sveta. Pogledati moramo 20 do 30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče treba popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja razvojnih tokov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju.
Ključen razvojni interes Slovenije je kakovostna izobrazba vseh. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na katerem koli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh pa ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to, iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo otroci.
V dobi, ko je na udaru vse, kar je skupnega in skupnostnega, je kakovosten javni šolski sistem ena najpomembnejših dobrin te države in vsakega državljana posebej. V dobi četrte industrijske revolucije in hitrih digitalnih transformacij družbe starše povsem upravičeno skrbijo možnosti dostopa naših otrok do kakovostnega izobraževanja, ki jih bo pripravilo na te globalne spremembe. Kapitalski vzorci delovanja šolskega sistema, ki se vedno bolj krepijo onstran Atlantika, prihajajo tudi v Evropo in spodjedajo dosedanje načine javnega izobraževanja.
Jernej Pikalo je nekdanji minister za izobraževanje, znanost in šport (2013–14).
