Premier ga je namreč okregal, ko je dal pobudo za Palestino, češ da »zdaj ni pravi čas za njeno priznanje«, ter mu za prihodnjo sejo vlade naložil pripravo poročila o tem, kako so se po odločitvi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da prizna Jeruzalem za prestolnico Izraela, spremenile okoliščine za priznanje palestinske države. In naj bi tudi pojasnil, ali mu je uspelo o tem priznanju prepričati še druge države. Koalicijske stranke to podpirajo, a se razhajajo pri mnenju o tem, kdaj bi se vlada tega lotila. »Mislil sem,« mu je odgovoril Erjavec, »da Slovenija ima svojo samostojno zunanjo politiko.«
Še enkrat bravo! Logika, ki vodi ravnanja našega premierja, je očitno ta, da ne smemo storiti ničesar, zlasti ne v zunanji politiki, če se prej ne dogovorimo in uskladimo znotraj sedemindvajseterice oziroma Evropske unije, morda celo Nata. Bolje da nismo niti pobudniki nečesa takega, kar bi zmotilo »strica Sama«, a ne, dr. Cerar?
Tako se naš vse bolj skrb vzbujajoči molk nadaljuje. Naj se s Trumpom raje borijo Merklova, Macron, Tusk, Mogherinijeva, Erdogan, Soares pa drugi evropski in svetovni pomembneži. Mi smo premajhni in premalo pomembni, Melanii navkljub, da bi se pričkali z njenim možem. Želimo biti v osrčju hitrejše Evrope, a vseeno ne izpostavljeni do te mere, da bi nas Donald začel gledati postrani.
Domislili smo se Vizije 2050, ki si že v prvih obrisih zasluži vse pohvale in polno podporo ter aktivno vključevanje v njeno dokončno oblikovanje. Vendar si nočemo priznati – če se postavim v vlogo ključnih odločevalcev, od predsednikov republike, vlade in parlamenta do ministrov in poslancev – da moramo za to, da postane uporabna in izvedljiva, že danes, takoj, brez nadaljnjega oklevanja, ne čez 33 let, postaviti količke in gabarite njenega uresničevanja. Si je sploh mogoče zamisliti Slovenijo tako, kot so zapisali prvi snovalci Vizije? Da bi bila leta 2050 v svetu, v katerem se vse glasneje rožlja z jedrskim orožjem, v katerem se cilji pariškega podnebnega dogovora izmikajo, v katerem se po dolgih desetletjih upanja v končno rešitev palestinskega vprašanja, ključnega v celotnem kontekstu sobivanja in odnosov med zahodnim in muslimanskim svetom, ter v času relativnega miru med Palestinci in Izraelci znova neti njihov konflikt in destabilizira središče Bližnjega vzhoda, kar pomeni tudi novo migracijsko ofenzivo na Evropsko unijo z nezanemarljivimi destabilizacijskimi učinki?
Vsi ti novi procesi nosijo eno samo pomembno ime – Donald Trump. Si ga res ne upamo izgovoriti? Premajhni in poleg tega z njim tako rekoč v sorodstvu? Zato smo pridno tiho pri oživeli korejski krizi, Jeruzalemu in Palestini, napovedih o posegu v Venezuelo, umiku ZDA iz pariškega sporazuma in od jedrskega dogovora z Iranom. Še pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja, ki si je zaslužila letošnjo Nobelovo nagrado za mir, si ne upamo podpreti.
A naj se vrnem k pozivu Erjavca v prid Palestincem. Prav v trenutku, ko je poenoteni muslimanski svet v nasprotovanju ZDA razglasil Jeruzalem za glavno mesto Palestine, in ob znanih in nespremenjenih stališčih OZN in EU, da bo palestinsko vprašanje rešeno samo z ustanovitvijo in vzajemnim priznanjem poleg Izraela tudi palestinske države, z Jeruzalemom kot skupnim glavnim mestom, bi morali pohiteti tudi mi v Evropi in ne znova cincati ter priznati Palestino. Bodimo prvi, pa ne bomo edini.
Malce več poguma in samozavesti, dr. Cerar! Pri implementaciji arbitraže o meji s Hrvaško nam »stric Sam« tako in tako ne bo pomagal.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec