Predsednik v intervjuju v delu o begunski problematiki med drugim pravi naslednje: »Kot veste, sem bil velik zagovornik vstopa Slovenije v Višegrajsko skupino, skupaj s profesorjem Bučarjem in dr. Pučnikom. Takrat je bila ta pobuda zavrnjena. Prevladalo je mnenje, da bi Slovenija z vstopom v to skupino naredila korak nazaj glede njenih evroatlantskih aspiracij.« Zame je novo, da je bil Borut Pahor, skupaj z Bučarjem in Pučnikom, v obdobju 1993–1996 velik zagovornik vstopa Slovenije v VS. Očitno pa vsem trem in tudi nekaterim drugim, posebej tudi našemu veleposlaništvu v Pragi, ni uspelo prepričati predsednika vlade dr. Drnovška (in takratnega vrha MZZ), da bi spremenil svoje odklonilno stališče do postopnega aktivnega približevanja Slovenije VS, najprej po formuli 4 + 1, nato pa z možnostjo (tudi) formalne vključitve v to srednjeevropsko regionalno skupino držav. Iz dokumentov našega veleposlaništva v Pragi in zanesljivo tudi iz dokumentov češkega veleposlaništva v Ljubljani, zlasti pa iz dokumentov urada takratnega predsednika Češke republike (ČR) Vaclava Havla, nedvomno izhaja, da sta bila v letih 1993–1996 največja pobudnika slovenskega približevanja VS predsednika Havel in Kučan. Temu so postali postopno naklonjeni tudi preostali trije ugledni predsedniki: najprej slovaški Kovach in madžarski Goenz, kasneje pa tudi Lech Walensa.
Nesoglasja v slovenskem državnem vrhu, zlasti trdi odklonilen ne Drnovška, so tudi povzročila, da se Kučan ni odzval na Havlovo vabilo na kosilo predsednikov držav VS s predsednikom Clintonom ob njegovem uradnem obisku v Pragi 10. januarja 1994. Slovensko veleposlaništvo je češki strani, zlasti uradu predsednika Havla, pojasnjevalo nekaj, česar se ni dalo racionalno pojasniti. Zadrega je bila velika.
Povsem neutemeljen je bil strah, da bi nas tesnejše sodelovanje z VS ali celo vključitev vanjo ovirala pri uresničevanju naših dveh strateških zunanjepolitičnih in ekonomskih ciljev: pri vključitvi v EU in Nato. Nasprotno, v Nato smo se vključili za ČR, Poljsko in Madžarsko, v EU pa smo pristali leta 2004 v paketu s še devetimi preostalimi kandidatkami.
V tistih letih smo zamudili odlično priložnost, da se bolj povežemo z višegrajci in da se morda tudi formalno vključimo v njihovo skupino. Danes so notranjepolitične razmere v državah VS bistveno drugačne in tudi v EU se dogajajo (morda prelomne) strukturne in sistemske spremembe. Seveda pa je normalno in zelo koristno na posameznih področjih aktivno sodelovati z VS, zlasti pa pospešeno razvijati vsestranske bilateralne odnose z njenimi članicami.
ZVONE DRAGAN, Celje