vaše delo cenim. Prekrasno se mi zdi, da imamo v Ljubljani Drugo violino. Že nekajkrat sem, ponosna na to, da imamo v Sloveniji takšen lokal, svoje goste iz tujine odpeljala prav tja. Ker je to, da ga imamo, znamenje civiliziranosti in spoštljivega odnosa do ljudi s posebnimi potrebami. Zelo cenim tudi odločitev SMG, da naredijo predstavo v sodelovanju s CUDV Drago. Prav zato sem bila do konca osupla, ko sem prebrala vaš odziv in v njem naletela na očitke o agresivnem izključevanju, o sporočilu segregacije in podobno.
Najprej sem mislila, da ste v navalu čustev nehote prezrli ključne poudarke v moji kolumni in v kritiki Anje Radaljac. Ko pa sem slišala, kakšne potvorbe ste si privoščili v državnem svetu (o tem nekoliko kasneje), mi je postalo jasno, da to počnete zavestno; s kakšnimi motivi in nameni, lahko le ugibam.
Mislim, da je vsakemu, ki je prebral mojo kolumno, jasno, da ne problematiziram vključevanja oseb s posebnimi potrebami. Prav nasprotno: temu sem, tako kot Delova kritičarka, izrazito naklonjena. V kolumni sem med drugim napisala: »Kritičarka je sicer izrecno, tudi z reminiscenco na svojo bolečo otroško izkušnjo zaradi segregacije oseb z motnjami v duševnem razvoju, dala vedeti, da je izrazito naklonjena ideji o njihovem celovitem vključevanju v družbo. A izbrani način za to po njenem mnenju pač ni najboljši.« In na drugem mestu: »Dileme, ki jih je odprla kritičarka, so legitimne. Prav zato, ker so bile izrečene spoštljivo, bi lahko sprožile dialog. Ne o tem, ali je prav, da se osebe z motnjami v duševnem razvoju vključujejo v družbo z vsem, kar so, kar znajo in morejo dati, o tem avtorica ne dopusti nobenega dvoma, temveč o tem, kako to storiti tako, da ne bomo v imenu načel žrtvovali iskrenosti in pristnosti v odnosu do njih. Da ne bomo torej razlik sprenevedavo zanikali in se prenarejali, da vsi vse zmoremo; takšen odnos je namreč v bistvu nespoštljiv, saj razlik – v zmožnostih in dosežkih – v resnici tako ne dopušča.«
Prav zato, ker se mi zdi prav, da se ljudje s posebnimi potrebami vključujejo v družbo, tudi v svet umetnosti, ker mi v družbi teh oseb ni nikoli nelagodno in ker me razlike v zmožnostih ali dojemanju ne motijo, se mi zdi, da ni nič narobe, če glasno, brez tabujev, kaj rečemo tudi o tem, ali ne bi bilo morda bolje, da bi igrali kakšno drugo vlogo, peli pesmi z drugačnimi besedili itd., kar je vprašanje za režiserja, ne za nastopajoče. O tem, ali bi bil kakšen drug način boljši, se sama sploh nisem izrekla, ker za to nisem kvalificirana; moje domnevno stališče o tem ste si enostavno izmislili.
V kolumni sem se zavzela le za to, da se kritikom, ki spoštljivo odpirajo dialog, dopusti problematizirati kakšen režijski prijem tudi tedaj, ko gre za ljudi s posebnimi potrebami. Ker jih jemljem za enakovredni del te družbe, si mislim, da je mogoče svobodno govoriti o njih in njihovih spoštovanja vrednih prizadevanjih. Gospa Bužan, ni vsaka kritika napad. Sicer pa je bilo moje sporočilo namenjeno predvsem varuhinji človekovih pravic, ki bi ob pozivih staršev nastopajočih morala stopiti v bran kritičarki in njeni pravici, da pove svoje mnenje, ne pa da je postala del gonje proti njej.
Nato pa sem včeraj poslušala vaše izvajanje na seji državnega sveta. Citiram navedbe z magnetograma: »Mladinsko gledališče v Ljubljani igra skupaj z našimi predstavo Slovenska popevka. Je pa bila zanimiva kritika, ki jo je mlada kritičarka napisala v časopisu, in sicer da na ta oder ne spadajo in tako naprej. Ta kritika najprej v Delu, zdaj pa jo je Ranka Ivelja podprla v Dnevniku, podprla je njeno odločitev, kako jih pravzaprav izključiti iz družbe. Kot da so vsi ostali suvereni, da to igrajo. Kritičarka govori o tem, da bi oni morali igrati sami sebe. Hočejo jih vreči z odra, kar kulturna srenja…« Kot je razvidno iz zapisanega, ste grobo potvorili navedbe v moji kolumni in kritiki kolegice in nama podtaknili, da bi ljudi s posebnimi potrebami najraje »vrgli z odra«, »izključili iz družbe« in podobno. Ne morem verjeti, kaj ste si dovolili. Vse v imenu visokih ciljev.
Tako kot vi si želim, da bi ljudje s posebnimi potrebami postali vidni in spoštovani ljudje v naši družbi. Da bi bila drugačnost nekaj lepega in ne nekaj, česar bi se moral kdor koli sramovati. Nedopustno pa je, da se za plemenite cilje borite na neplemenit način.
Ranka Ivelja, Dnevnik