Simfonični plesi Rahmaninova postajajo »bestseller«, čeprav mi še vedno ostaja uganka, zakaj. Nasploh se z delom kitijo orkestri na turnejah, zato se potem domače izvedbe venomer postavlja v direkten »dvoboj« z gostujočimi velikani. Naši simfoniki so zalogaj zmogli, prvi stavek je ritmično pulziral in se nato umaknil liriki odličnega solo saksofona, tudi drugi stavek se je nostalgično spogledoval z gibanjem valčka, medtem ko se je zadnji stavek že začel prestavljati proti zvočni izdatnosti.
Filharmoniki na srečo še ne podlegajo decembrski hrestačevsko-donavski evforiji – koncert v znamenju odlomkov iz Wagnerjevih oper in glasbenih dram, torej redkih gostov naših koncertnih odrov, je minil v preizkušanju orkestrove tehnične in »vsebinske« kondicije ob precej bolj izpraznjenem avditoriju, kar pomeni, da v naših krajih glasbo razumemo pač kot pomembno, a precej postransko zabavo. Wagner pa je eksistencialist, celo v tistih svojih vižah, ki se pojavljajo na kompilacijah tipa »best of«, zato zahteva od poslušalca poslušanje, sodelovanje, aktivno sledenje.
Čeprav se zdi podobna tvarina našemu orkestru tuja, je prvi del koncerta minil v zbranem odmerjanju. Pod vodstvom dirigenta Jamesa Judda je bil še posebno Preludij k Parsifalu oblikovan zbrano, v mističnem pričakovanju, s posebno pozornostjo do zvočne usklajenosti inštrumentalnih skupin. Podobna urejenost je zaznamovala tudi Uverturo k Tannhäuserju, ki bi morda v srednjem delu lahko premogla več orgiastične mesenosti, Preludij k Tristanu in Izoldi se je postopoma vzdigoval, tako da je razpoke pokazala šele Izoldina ljubezenska smrt, kjer je orkester vse preveč preglasil dramatični sopran Brigitte Pinter in se ni predajal kakšni izraziti zvočno-agogični ekstazi. Prav zaključek Tristana je nakazal osnovni problem – ko glasba postaja gostejša, teksturno bolj zavozlana, napolnjena s številnimi vodilnimi motivi kot nosilci glasbene in dramske vsebine, začne orkestrska igra postajati manj zlita in samoumevna. V drugem delu naši filharmoniki ob odlomkih iz Wagnerjeve tetralogije Nibelungov prstan niso zveneli več tako zloščeno, podobne »razpoke« pa so potem krnile tudi interpretacijski naboj, čeravno je Judd vsaj v Siegfriedovi posmrtni koračnici napenjal jasen lok med zamolklo vzvišenim in monumentalno veličastnim. Sopranistka Brigitte Pinter se je izkazala z voluminoznim glasom in barvo, ki ustreza mamutskim zahtevam. Ob svojem sklepnem prizoru je dosegla tudi pravo vživetost – možno bi bilo iskati tudi napake glasovne produkcije, a naj zadostuje misel, da se je izkazala kot bolj kompetentna Brünhilda kot poletne gostje iz Sankt Peterburga.
Spoznati je mogoče, da orkester potrebuje še več goste, »temne«, vsebinske glasbe in seveda občinstvo, ki bo do svoje katarze potovalo skupaj z orkestrom in ne sedelo na varni razdalji neobvezno zabavnega.
