Čeprav sta bili vprašanji jasni, kratki in namenjeni odločevalcem v vladi, ki sem ji dopis tudi posebej posredoval, odgovora od nje nisem dobil. Bolj kot odgovor vlade bi seveda želel hitro in vsebinsko odločitev pristojnih za oba prizadeta, ki spadata med najbolj ranljive in nemočne. Ne po dveletnem pravdanju ali birokratskem izgovarjanju. Skratka, hitro in učinkovito. Vem, da je to kljub dejanskim in navideznim oviram tako s strani države kot prizadetih mogoče. In tudi ne glede na to, ali so v službi ali pa morda ne več.
Se je pa na mojo sugestijo v tekstu vsem veteranskim organizacijam, da ni vse v slikanju z oblastniki, oglasil Anton Pozvek, generalni sekretar Združenja Sever, v Dnevniku (Mnenja, stran 15, četrtek, 7. decembra 2017) s pojasnili o aktivnostih in prizadevanjih za rešitev navedene problematike, kar me iskreno veseli.Nič nimam seveda proti dogovarjanju in reševanju problemov, kar se je tukaj očitno dogajalo in kar štejem za zelo pozitivno. Hočem le povedati, da je potreben tudi kakšen konkreten rezultat za prizadete. Kot vidim iz vseh odgovorov, so poskusi sicer bili, vendar konkretnega in hitrega rezultata očitno ni bilo.
Med drugim je v tekstu postavljen očitek, da ne povem, za koga je takšno fotografiranje z oblastniki v resnici pomembno, za veterane ali za oblastnike. Kar se tiče moje osti glede tega, je odgovor naslednji: načelno nimam nič proti slikanju. Verjetno obojim nekaj pomeni. Oblastnikom, da imajo »pokritje« povezave in podpore v ljudeh, ki smo v preteklosti kaj prispevali k samostojnosti in neodvisnosti, predstavnikom veteranov pa verjetno prikaz možnosti vpliva na odločitve. Vendar moja ost glede fotografiranja ni bila sama sebi namen, temveč hitremu in vsebinskemu opozarjanju na konkretne probleme, ki bi jih veterani lahko in morali še bolj odločno zahtevati. Navsezadnje zadnja dogajanja v Sovi in na primer nedavna dolgotrajna stavka policistov kažejo na včasih kar preveliko aroganco oblastnikov, ki ne znajo ali pa nočejo rešiti zadev, za katere so odgovorni nam, državljanom.
Moram pa tudi še jasno povedati, da čeprav je v tekstu videti, kot da spadam pod »druge«, ki se zavzemajo za drugačno rešitev problema, me v kontekst s SDS in z Vinkom Gorenakom absolutno ni treba umeščati in vsebine odgovora povezovati z njim oziroma s SDS. Z navedenimi ne delim absolutno nikakršnih skupnih vrednot.
Zavedam se vloge veteranskih organizacij in njihovih dejanskih možnosti vplivanja na rešitve oblastnikov. Tako da na tem mestu sploh ni bistveno naše medsebojno javno dogovarjanje, temveč je, ponavljam, bistvena hitra rešitev za Branka Šalamona in Cvetka Tovornika ter seveda tudi sistemska rešitev za vse druge prizadete.
Miloš Šonc, Grosuplje