Ker je bilo ob tem v Dnevniku (korektno) citirano tudi moje mnenje iz časa pred Jakličevo izvolitvijo, da je šlo pri nekaterih njegovih takratnih tvitih »za pobalinsko-janševski stil pisanja in da Jaklič ni osebnostno primeren za ustavnega sodnika«, pa moram zdaj tudi v Dnevniku dodati, da sem kar nekaj prvih Jakličevih ločenih mnenj javno podprl. Podrobneje sem to pojasnil že v nekaj člankih v strokovnem tedniku Pravna praksa. S tem dodatnim pojasnilom, ki ga moram zdaj še tu citirati.
»Naj tu odgovorim še na vprašanje, ki se ob tem članku najbrž zastavlja marsikomu: kako to, da zdaj Krivic, ki je izvolitvi Jakliča in Šorlija najbolj nasprotoval, zdaj javno podpira prav njuna stališča. Prvi odgovor je preprost: Amicus Plato, sed magis amica veritas. Povedano po slovensko: podpiram stališča, ki jih štejem za vredna podpore – ne glede na to, kdo jih zastopa. In drugi odgovor: če bosta ta dva sodnika enaka stališča enako odločno zastopala tudi takrat, kadar bodo šla v prid bistveno drugače politično usmerjenim ljudem ali organizacijam, bom pa rade volje priznal tudi to, da je bilo moje nasprotovanje njuni izvolitvi napačno. A vsaj napol to spoznavam že zdaj, čeprav ne odstopam od kritike njunih takrat kritiziranih ravnanj. Nihče ni zgolj dober ali slab – ljudje smo pač zelo zapletena bitja in pogosto tudi protislovni v svojih ravnanjih. In tudi ustavni sodniki so seveda samo ljudje.«
In upam, da bo modrost starejših zmogla najti ustrezen odgovor tudi na »zunajserijsko samozavest« najmlajšega med ustavnimi sodniki, da ta ne bi preveč pokvarila medčloveških odnosov v tem, za nas vse tako pomembnem najvišjem sodnem kolektivu.
Naj na koncu iz svojega članka v Pravni praksi citiram še tole zaključno misel: »Tu kritizirane zmage pretirano formalističnih pristopov v nekaterih prvih odmevnih odločitvah sedanje sestave ustavnega sodišča po mojem mnenju niso znamenje, da bo nujno šlo še naprej v tej smeri, ampak so bile bolj posledica prvih 'otipavanj' med novimi in prejšnjimi ustavnimi sodniki, kjer se je ob teh zadevah izoblikovana (gotovo ne trajna) večina ustvarila, domnevam, ne na soglasju o dajanju prednosti formalizmom pred pravicami, ampak bolj na privrženosti tudi novih pripadnikov te večine spoštovanju gotovo pomembnega načela kontinuitete v ustavnosodni praksi oziroma njenega ne preveč sunkovitega ali prenagljenega spreminjanja. Toda če sicer že ustaljena ustavnosodna praksa vodi do pretirano formalističnih pristopov, bo, upam, kmalu priložnost, da se ustvarijo oziroma ob različnih vprašanjih ustvarjajo nove, drugačne večine med ustavnimi sodniki, ki bodo že preživele 'formule' odločanja nadomestile z novimi, bolj naklonjenimi ustavnim pravicam kot formalizmom, ki nas od njih oddaljujejo.«
Tega upanja kljub v Dnevniku opisanim »težavam na Beethovnovi« še vedno nisem izgubil.
Matevž Krivic nekdanji ustavni sodnik
