V antikvariatu je trenutno od 20.000 do 30.000 enot gradiva, v prvem nadstropju v glavnem iz devetnajstega in dvajsetega stoletja – denimo Prešernove Poezije ali Župančičev Ciciban –, nekaj je tudi starejših, v pritličju so sodobnejše. »Vse so šle čez moje roke. Zapomnim si jih po naslovu in barvi, po avtorju še najmanj,« pravi.
Drži, da baze podatkov o knjigah v antikvariatu menda nimate drugje kot v glavah?Imamo bazo ljudi, ki iščejo specifične knjige, računalniške baze naših knjig pa nimamo. Računalniki niso tako vseobsežni kot človeški možgani, se pa trudimo s posebnimi ponudbami v katalogih, na dražbah in na spletu. Česar nimamo v glavah, preverimo na policah, ki so razdeljene po stroki.
Vodja antikvariata ste bili vse od leta 1981 do upokojitve. Dolga leta ste bili edina ženska na čelu kakšnega antikvariata v Jugoslaviji, čeprav je bil ta poklic menda domena moških.Da, prišla sem eno leto prej, da sem se uvajala, a mi je takratni šef pomagal še nadaljnjih deset let. V antikvariatu nisi genij v enem letu, potrebuješ leta in leta, starejši si, bolj si žlahten. Prvi vodja antikvariata Štefan Tausig je rekel, da je prvih šestdeset let bolj težko, potem pa gre. Meni zdaj gre!
Takrat sem bila res edini ženski vodja antikvariata v Jugoslaviji, a so seveda v njih zelo pogosto delale tudi ženske. Še vedno velja, da gre za moški poklic, z njim so nekoč začeli kramarji, tudi starinarji so bili običajno Judje, večinoma moški. V dvajsetem in enaindvajsetem stoletju se to spreminja, po Evropi je danes tudi veliko lastnic antikvariatov žensk, zlasti v Nemčiji.
Kako se je antikvariat spreminjal v zadnjih 40 letih?V letih, ko sem ga prevzela, so se knjige še množično kupovale. V enem letu je šlo skozi antikvariat stotisoče knjig, skoraj vse smo prodali, ali je šlo za leposlovje ali strokovno literaturo, ni važno. Od pohoda računalnikov in digitalne revolucije ter tudi recesije pa se pozna, da ljudje bistveno manj berejo in manj kupujejo. Čeprav se gospodarska kriza umirja, morajo ljudje najprej poskrbeti za osnovne stvari – hrano, obleko, stanovanje – knjiga je že luksuz. Poleg tega je pri nas tako, da moraš imeti najprej avto, šele nato knjigo.
Za nas je to pomenilo, da moramo biti bistveno bolj selektivni in kupovati le stvari, za katere vemo, da jih bomo lahko prej ali slej prodali. Pozna se, da gre leposlovje bistveno manj v prodajo kot nekoč, slovarji in leksikoni so passé, vse je že na spletu. Enciklopedija Slovenije je bila ob izidu draga kot žafran, danes je nihče niti ne pogleda več.
Kako pridobite večino knjig?Okoli 80 odstotkov iz zasebnih knjižnic, nekaj iz tujine pa tudi iz naših knjižnic, ko denimo izločajo duplikate. Jemljemo, kar vemo, da lahko prodamo, drugega ne. Njihova beletristika praktično odpade, ker je vsa požigosana, kdo bi to bral?! V poštev pridejo predvsem starejše knjige, lokalna zgodovina, filozofija in domoznanstvo. Če je tam lep žig iz 19. stoletja, to ni problem. Jezna sem, ker imajo moderne knjižnice nove nalepke, ki jih ni mogoče odstraniti, ne da bi knjigo poškodoval.
Se trivialna literatura še prodaja?Nekateri ljudje avtorje, kot so Amanda Quick in nekdaj Victoria Holt, še vedno kupujejo. Raje kot »žajfaste« romane sicer prodajamo pustolovske, denimo Grof Monte Cristo in druga dela Alexandra Dumasa še vedno grejo, podobno Jules Verne.
Od česa je odvisna cena knjig?Dejavnikov je več, denimo ponudba in povpraševanje. Pri novejših knjigah moramo paziti, da so vsaj za tretjino nižje kot v knjigarni, če so še ohranjene. Če pa se pogovarjava o starejših zadevah, kot so denimo grafike mestnih vedut iz prejšnjih stoletij ali Melanchthonova dela, gre seveda za povpraševanje, za zgodovino knjige, torej kako je potovala in kakšno usodo je imela, kako redka je.
Za najbolj redke in dragocene knjige, ki so pomembne za kulturno pisno dediščino, že v naprej vemo, kdo jih bo kupil, zato cena praktično ni pomembna. Tako je bilo denimo s pridigo Bernarda iz Clairvauxa iz 15. stoletja, ki so jo kupili cisterijani. Sodelujemo z vsemi knjižnicami, predvsem strokovnimi, pri najredkejših najdbah smo seveda najprej v stiku z institucijami, denimo NUK. V devetdesetih letih ni bil problem, zdaj je to tudi zanje finančen problem. A na srečo se nove najdbe redke, informacije pa med antikvariati hitro zakrožijo.
Kako se je v tem času spreminjal obiskovalec vašega antikvariata? Imate še stranke, ki prihajajo vsak dan, da že poznate njihove domače knjižnice?Taki obiskovalci še vedno obstajajo. Sicer niso več tako množični, ampak še vedno imamo kupce, ki jim kupčkamo knjige, ki bi jih utegnile zanimati. Tisti iz tujine se prej napovejo, domači pa kar pridejo.
Nekateri kupci so na vašem seznamu tudi več let, ker so si zaželeli natančno določeno knjigo. Ste na kakšnega morda že pozabili?Ne, nikakor, kakšni čakajo tudi po šest let in več. Nekatere knjige krožijo pogosto, druge zelo redko, a prej ali slej pridejo. Za nas je to povpraševanje tudi pomembna orientacija, in če dobimo ponudbo, jo seveda kupimo, mogoče je drugače ne bi.
Delate kaj za to, da bi posebej privabili mlade ljudi?Prihajajo študentje filozofije, jezikoslovja in literarne zgodovine, ker potrebujejo študijsko literaturo. Srednješolci prihajajo zaradi domačega branja ali bralne značke. Navadno hočejo vsi hkrati isto knjigo, v knjižnici tistih nekaj izvodov zmanjka, knjigarne jih že zdavnaj nimajo več, potem pa se obrnejo na nas. Kar je problem, mi imamo en izvod na polici, prvi ga je dobil, potem se veselje konča.
Za prihodnost antikvariatov me ne skrbi, še vedno so naši obiskovalci tako mladi kot starejši, še vedno prihajajo družine z otroki. Slednje imam najraje, ker to pomeni, da bodo prihajali ti otroci nato tudi sami in potem s svojimi otroki.
