Lepo smo skrbeli zanj. Vsak teden smo ga očistili, enkrat na mesec namazali verigo, vsako pomlad smo ga odpeljali na servis. Bilo je naš ponos in naše skupno, ne le otrokovo veselje.

A kot je otrok rasel, tako je kolo postalo premajhno, preveč obrabljeno, premalo novo in moderno. Meni je bilo sicer še vedno všeč, otroku malo manj. Žena pa je sploh norela, ker da ni nič več vredno in da v garaži dela samo gnečo. Naj ga kar na Bolhi prodam, je bil ukaz, ki mu ni bilo mogoče argumentirano ugovarjati.

A glej ga zlomka, ravno ko sem ga hotel fotografirati z vse

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.