S prižigom svečk solidarnosti in upanja, ki so jih pripravili in delili v centrih Ozare, so minulo soboto prvič tudi v Sloveniji zaznamovali dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega. Samo lani je samomor prizadel 371 slovenskih družin, v preteklih letih še veliko več. Ocenjujejo, da vsak umrli v bolečini in hudi stiski zapusti šest ljudi, može, žene, mame, očete, brate, sestre… Med njimi so še zlasti občutljivi in krhki otroci in najstniki.
V zadnjih 40 letih je v Sloveniji izgubilo bližnjega zaradi samomora že več kot 120.000 ljudi, kar pomeni, da se je s samomorom med najožjimi bližjimi srečal vsak 15. Slovenec. To nas uvršča na visoko mesto med narodi sveta in kliče po solidarnosti, razumevanju in podpori v širši skupnosti. Tega se zavedajo na Inštitutu Rahločutnost, v Zavodu Med.over.net, združenju Ozara Slovenija in Zavodu Pogreb ni tabu, kjer so organizirali prvi slovenski mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega, in poteka pod okriljem Amerške fundacije za preprečevanje samomorov. Z njim so odprli širši prostor, v katerem bodo svojci lažje spregovorili o svoji bolečini, doživljanju, kjer bodo razumljeni in sočutno sprejeti in dobili več možnosti za strokovno pomoč.
Osebne zgodbe žalujočih
Na forumu Med.over.net so v znamenje solidarnosti z družinami predstavili osebne zgodbe žalujočih. Kot prva se je z osebno zgodbo štiri desetletja po izgubi očeta izpostavila ustanoviteljica Inštituta Rahločutnost za okrevanje po travmi Violeta Irgl, ki žalujočim odgovarja tudi na nedavno vzpostavljenem forumu za žalujoče.
»Nadaljevali bomo s strokovnimi prispevki, intervjuji in videoprispevki o tem, kako nagovoriti žalujočega, kje poiskati pomoč,« je napovedala Andreja Verovšek iz Zavoda Med.over.net. V načrtih imajo tudi svetovalnico, ki jo bo vodila Barbara Karu, ter predavanja in terapevtske skupine za svojce. Izdati nameravajo priročnik za pogrebna podjetja, pri čemer bodo sodelovali z Zavodom Pogreb ni tabu, kjer imajo veliko izkušenj, kako žalujočim olajšati stisko v prvih urah po nepričakovani travmi, ko pomoč najbolj potrebujejo.
Svojci se niso imeli časa posloviti
»Pogreb bližnjega, ki je storil samomor, je stresen, boleč in nepričakovan, zaradi česar se svojci niso imeli časa posloviti in še manj razmišljati o tem, kakšen pokop bi si pokojnik želel,« je dejala Elvina Babajić iz Zavoda Pogreb ni tabu. Meni, da je prav pogrebno podjetje mesto, kjer bi morali znati pomagati žalujočim, jih voditi, jim prisluhniti, predvsem pa jih seznaniti z vsemi, kamor se lahko obrnejo po strokovno pomoč. »A takih šol pri nas ni,« je poudarila in dodala, da iz izkušenj ve, da si svojci zvečine ne želijo pomilovanja, želijo pa govoriti in deliti svojo bolečino z nekom, ki razume.
Izguba obremeni
»Smrt bližnjega družinskega člana zaradi samomora je huda travmatična izkušnja, ki v družini povzroči hudo krizo in stisko. Družinski člani doživijo šok, so zmedeni, pretreseni in primanjkuje jim informacij. Izguba jih obremeni. Lahko pusti posledice, kot so posttravmatska stresna motnja, depresija, hud občutek krivde, upad funkcioniranja na različnih področjih, samoobtoževanje, strah, občutki izoliranosti, nerazumljenosti, samodestruktivno vedenje, tudi s povečanim tveganjem za samomor,« stisko opisuje Irglova. Pravi, da takrat družinski člani potrebujejo primerno strokovno podporo in vodenje, da lahko travmatično izkušnjo predelajo in integrirajo ter razrešijo njen vpliv na sedanjost in življenje v prihodnosti. »Če ljudje lahko govorijo o tako hudi travmatični izkušnji, če lahko govorijo o bolečini, če so s sočutjem slišani, sprejeti in razumljeni, potem jim je lažje, ker se razbremenijo. Pomembno je, da spregovorijo,« opozarja Irglova.
»Štiri desetletja izkušenj iz Ambulante za bližnje po izgubi samomora na Psihiatrični kliniki kažejo, da se tako vzroki za samomor kot posledice v družinah zelo razlikujejo. Vsi pa potrebujejo pogovor in nekateri tudi terapevtsko pomoč,« je jasna prof. dr. Onja Tekavčič Grad, klinična psihologinja, psihoterapevtka in supervizorka, ki nudi pomoč ljudem v hujših duševnih stiskah in predvsem žalujočim po nenadnih smrtih svojca, kot sta nesreča in samomor. Ker se zaveda, kako močno žalujoči potrebujejo pomoč, pozdravlja tudi iniciativo za podporo svojcem in ustanavljanje terapevtskih skupin po vsej Sloveniji.
Potrebo po pomoči izpostavlja tudi Bogdan Dobnik iz zavoda Ozara. Opozarja, da spadajo v rizično skupino za samomor tudi svojci umrlih, ki so storili samomor. »Slovenski prostor močno zaznamujeta odsotnost nacionalne strategije za znižanje števila samomorov in pomanjkanje pomoči žalujočim po samomoru bližnjega. Slednje je še posebej skrb vzbujajoče, saj ti ljudje s številnimi neodgovorjenimi vprašanji in močnimi občutki krivde pogosto ostajajo prepuščeni sami sebi,« je še opozoril.
