Danes je minilo osem dni, odkar so v poveljstvu argentinske vojaške mornarice ugotovili, da mora biti s podmornico ARA San Juan nekaj zelo narobe. Izginila je 15. novembra in strokovnjaki opozarjajo, da imajo mornarji, če je poškodovana, a pod morjem, skupno le za od sedem do deset dni kisika.
Najprej je bilo nekaj informacij, ki so zbujale upanje svojcem mornarjev v podmornici, da se bo vse skupaj dobro izteklo, a se je izkazalo, da ne držijo. Danes pa so sporočili, da so tik po prekinitvi radijskega stika s podmornico zabeležili nenavaden zvok, ki bi lahko bil eksplozija. Če ta informacija drži, iskalci vsaj približno vedo, kje naj bi prišlo do nesreče. Ker pa ni nobenih drugih signalov, ne vedo, ali je podmornici uspelo pripluti na površje ali pa čaka reševalce na dnu morja. Iskanje bodo nadaljevali, dokler ne bodo povsem prepričani, kakšna usoda jo je doletela, je zatrdil tiskovni predstavnik argentinske vojske.
Lažni alarmi
Na območje izvora »poka« so znova poslali ladje in letala, da bi morda našli dodatne namige o lokaciji podmornice. Toda hkrati so posvarili, naj svojci ne polagajo preveč upov v ta novi podatek. Doslej so namreč na osnovi nekaterih znakov že dvakrat mislili, da so vsaj blizu morebitnega kraja nesreče – nazadnje včeraj, ko je ameriško letalo opazilo, da na morski površini pluje neki predmet, vendar se je izkazalo, da najdeni kos ni del podmornice in da je šlo za »lažni preplah«.
Pogrešana dizelska podmornica ARA San Juan, izdelana leta 1983 v Nemčiji, je bila na rutinski poti iz mornariškega oporišča Ushuaia na skrajnem jugu Argentine v Mar del Plato. V iskalni akciji zdaj sodeluje že enajst držav. Nazadnje se je pridružila Rusija.
San Juan na »misiji nemogoče«
V Argentini pa je čedalje več ostrih kritik na račun poveljstva vojske. Po nekaterih informacijah naj bi predsednika države Mauricia Macrija obvestili, da je poveljnik vojaške mornarice o izginotju podmornice izvedel šele naslednje jutro iz časopisnega članka, kar naj bi bil dokaz, da v oporišču najmanj dvanajst ur po izgubljenem stiku s podmornico niso resno vzeli možnosti, da je z njo nekaj narobe. Svojci pogrešanih mornarjev so medtem vse bolj ogorčeni in nestrpni. Ne le da jih je prizadelo nepopolno in formalistično obveščanje o usodi podmornice ter načinih njenega iskanja oziroma reševanja mornarjev s strani vojaških institucij. Besni so tudi, ker jim nihče ne zna pojasniti, kdo v mornariškem poveljstvu in zakaj je poslal na tako dolgo in zahtevno pot, na nekakšno »misijo nemogoče«, kot trdijo nekateri kritiki, podmornico, ki je stara 34 let.
