Druga značilnost, ki jo je mogoče najti tudi v številnih drugih letošnjih filmih, je občutje ujetosti v omejitve razreda in uvida, da je estetizirano in lepo oblikovano življenje samo kulisa, skozi katero se lahko sprehodimo ali jo gledamo v revijah, medtem ko večina, ujeta v delo za preživetje, živi v klavrnih razmerah. Če torej Columbus in slaba petina filmov, ki smo si jih ogledali, kaj povedo o festivalu, je to, da sodobnemu filmu manjka emancipatorni potencial in da je njegovo prevladujoče občutje fatalizem. Da najraje govori o nezmožnosti. O nezmožnosti razmišljanja o prihodnosti, o prelomu s tradicijo, o revoluciji. Liffovski filmski junaki so ujeti v absurdnem vmesnem prostoru, podobno kot naslovna junakinja v filmu Rekviem za gospo J. ali pa kot izraelski vojaki v filmu Foxtrot. Preveč slabo živijo, da bi lahko govorili o napredku, a predobro, da bi se uprli.
V takšnem kontekstu, kjer višek groze predstavljajo slabe stvari, ki se dogajajo srednjemu razredu, je lanski film Kena Loacha Jaz, Daniel Blake še toliko večja anomalija. Četudi je v njem naslovni junak umrl, še preden je prišlo do rešitve njegovega problema, je bilo sporočilo filma jasno: treba se je upreti. Če pa za primer vzamemo letošnji film Ubijanje svetega jelena Yorgosa Lanthimosa, je bolje ubiti družinskega člana kot pa tvegati izgubo udobnega življenjskega sloga.
