Imeli smo stanovanje v prvem nadstropju poslovno-stanovanjskega kompleksa in po nekaj letih se je pod nami v pritličju v do tedaj prazne prostore naselil market Spar, ki smo ga bili veseli, saj je trgovina v lastnem objektu gotovo dodana vrednost. Poleg dodane vrednosti ima vsaka stvar lahko tudi kako slabšo plat, med njimi je tudi hrup. Vožnja vozička, s katerim so polnili trgovinske police, je povzročala hrup, tnalo mesarja tudi. Drugi vozički, ki jih uporabljajo kupci, hrupa niso povzročali, saj imajo gumijasta kolesa. Hrup nas je vse motil, zahtevali smo ukrepe in nekaj ukrepov je bilo res narejenih, vendar trdih koles problematičnega vozička niso zamenjali in na keramičnih ploščicah so trda kolesa delala hrup, ki pa ga nismo dali strokovno izmeriti, saj so nas vsi, na katere smo se obrnili, obvestili, da je vse v mejah normale in skladno s predpisi, zato smo se s tem sprijaznili.
Potem smo dobili dodatnega člana družine in trosobno stanovanje je bilo premajhno. Našli smo hišo zunaj Ljubljane in stanovanje prodali, kar v tistih časih, leta 2007, sploh ni bilo težko, med kupci smo lahko izbirali. Kupec je bil mlad par, ki pa je stanovanje dejansko potreboval za naglušno taščo.
Kmalu po prodaji smo od kupca dobili zahtevek za plačilo odškodnine za skrito napako, za hrup iz trgovine Spar. Kupec je dal strokovno izmeriti hrup v stanovanju – ta je presegal dovoljeno raven. Dobili smo tudi mnenje njihovega strokovnega izvedenca, ki je ocenil, da je stanovanje zaradi tega hrupa vredno 12,5 odstotka manj, kot je bila prodajna vrednost. Zahtevek smo ocenili kot brezpredmeten, saj smo stanovanje le kupili in prodali, hrup, ki koga moti, pa je subjektivne narave. Uradno je bilo stanovanje z uporabnim dovoljenjem tehnično brezhibno. Ko so drugi lastniki v tem bloku prodajali stanovanja, tovrstnih zapletov niso imeli.
Kupca stanovanja z našim odgovorom nista bila zadovoljna, zato sta nas tožila: za 12,5-odstotno zmanjšanje kupnine in obresti. K tožbi sta bili priloženi dva merilni poročili: eno je dokazovalo, da hrup zaradi trdih koles in mesarjevega tnala, torej hrup iz Spara, presega dovoljene ravni, drugo poročilo pa je navajalo rezultate meritev udarnega zvoka po predpisanem protokolu, s katerim se ugotavlja, ali je objekt zgrajen tako, da ustrezno absorbira hrup med prostori – ta meritev je potrjevala, da je objekt primerno grajen, zato sta tako stanovanje kot trgovina Spar imela uporabno dovoljenje. Logičen sklep na podlagi teh dveh poročil je, da je objekt ustrezno zgrajen, a da Spar povzroča čezmeren hrup, moti posest. Odvetnik tožeče stranke je tudi napačno zapisal zahtevek: namesto dajatvenega zahtevka je v tožbi navedel oblikovalni zahtevek, kar je formalnopravno napačno. Torej je bilo že ob vložitvi tožbe jasno, da je tožba vsebinsko neutemeljena in formalno napačna. A le za naivneže, za pravo kombinacijo odvetnika, izvedenca in sodnice nikakor. Sledil je neverjeten razplet.
Mi smo takoj ponudili, da odkupimo stanovanje in vrnemo denar, če z njim niso zadovoljni, a tega tožnika nikakor nista hotela, saj je bila v stanovanju naglušna tašča, onadva pa sta želela predvsem materialno korist iz tožbe.
Ves čas sojenja smo imeli slab občutek, saj je sodnica vidno naklonjena tožnikoma. Upoštevala je mnenje in trditve sodnega izvedenca, ki ga je določilo sodišče, čeprav trditve niso bile podkrepljene z dokazi, in se sploh ni opredelila do drugega, dejansko najbolj znanega strokovnjaka, ki vsakodnevno dela meritve hrupa in izdaja poročila o primernosti neke gradnje na gradbenem inštitutu – on je povedal, kar je bilo itak logično: napake v gradnji ni, Spar pa povzroča prevelik hrup.
Sodba je bila po sedmih letih za nas katastrofalna, saj smo morali plačati zahtevanih 12,5 odstotka in obresti iz naslova počasnega sojenja, za kar mi nismo bili krivi in na račun katerega sta tožnika dobila še dodatno odškodnino na podlagi sodbe mednarodnega sodišča za človekove pravice! Znesek se je zaradi obresti povišal na vrtoglavih 30 odstotkov vrednosti stanovanja!
Na drugi stopnji jih vsebina ni kaj dosti zanimala, potrdili so prvostopenjsko odločitev.
Sledilo je vrhovno sodišče, ki je ponovno potrdilo prejšnje sodbe in ni dovolilo revizije. Čeprav je bila tožba vložena na nezakonit način, je vrhovno sodišče navedlo takole: res je bila vložena nezakonito, doslej smo včasih tak način dovolili, včasih ne, tokrat še dovolimo, odslej tega ne bomo več dovolili. Kot bi zdravniki rekli: doslej smo zdravili enkrat pravilno, drugič napačno, tegale še zdravimo napačno, potem pa bomo naslednje bolnike zdravili le še pravilno.
Sodišče predlaga sodnega izvedenca in imeti moraš zelo močne razloge, da ga ne sprejmeš, torej dejansko izbire nimaš, ima pa jo sodišče. Dodeljen nam je bil inženir, ki ima za izvedenca razmeroma nizko strokovno izobrazbo, niti fakultetne diplome, in tudi ni bil strokovnjak s tega področja. Potrdil je, da ima stanovanje neko napako, ki je ni definiral, niti ni pojasnil, zakaj je meritev po predpisanem protokolu to trditev ovrgla in zakaj ima stanovanje uporabno dovoljenje.
Odgovora na to ni dal in sodnica ga tudi ni zahtevala. Vse skupaj je bilo za nas na robu pameti, nismo verjeli, da se o tako jasnih zadevah lahko tako dolgo in nevsebinsko razpravlja. Ne pozabimo: še noben sodni izvedenec ni izgubil izvedenstva zaradi pristranskosti, strokovne napake ali neznanja, njihovega znanja sodišče ne more ugotavljati, dejansko so brez nadzora in lahko počenjajo, kar hočejo. Tudi prvi izvedenec, ki je »strokovno« ugotovil, da je stanovanje natančno za 12,5 odstotka manj vredno (morda bi drugi izvedenec ugotovil, da je zaradi trgovine v samem objektu za prav toliko več vredno…), ni obrazložil, kako je prišel do te številke, niti ni razložil, kakšna bo vrednost stanovanja, če Spar omili hrupno delovanje ali če namesto Spara tam naredijo denimo knjižnico: torej se bo vrednost stanovanja povečala in bomo dobili denar vrnjen? Torej vrednosti stanovanja ne določa trg, ampak izvedenci, ki glede na le določeno okoliščino subjektivno spreminjajo vrednost nepremičnine in bi si torej morali kupci in prodajalci med seboj stalno pošiljati denar, skladno s trenutno vrednostjo stanovanja?
Kaznovan sem bil za nekaj, česar nisem storil, saj nisem niti naredil stanovanja niti delal hrupa v Sparu. Oboje je naredil nekdo drug, mene pa je država kaznovala s kaznijo, ki mi je ogrožala eksistenco. Sodnica je upoštevala mnenja obeh nam nenaklonjenih izvedencev in sodba je bila formalno popolna. To, da ni upoštevala mnenja dejanskega strokovnjaka in da je bila tožba celo formalno napačno napisana, pa ni imelo nobene veljave.
Ali je takšna sodba v imenu ljudstva pravična ali ne, presodite sami. Sodnica je presodila in za morebitno napako nikoli ne bo odgovarjala, prav tako kot ne bosta odgovarjala sodna izvedenca.
Zdaj je jasno, kakšna je v Sloveniji pravna praksa, imamo referenčno sodbo in lahko jo izkoristite: če vam sosed povzroča čezmeren hrup, ga izmerite, najemite odvetnika in se sklicujte na našo sodbo – brez dvoma boste lahko uveljavili znižanje kupnine za kupljeno stanovanje. To, da sosed nepravilno, nenormalno uporablja stanovanje, ne bo nikogar motilo, saj je to, kako kdo uporablja svoj del nepremičnine, po tej sodbi nepomembno. Kot misli Spar, da nepremičnino »normalno« uporablja, jo normalno uporablja tudi vaš sosed. Nekomu je normalno, da navija muziko, nekdo bo s kladivom tolkel zaradi kakega hobija, spet drugi bo telovadil in plesal s trdimi petami… Nobena od teh stvari ni motenje posesti, ampak napaka stanovanja, ki ste ga kupili.
Obenem prodajalce opozarjam, da bodo morali vrniti 12,5 odstotka prejete kupnine za stanovanje in obresti, če ga bo kupil kdo s smislom za dodaten, seveda legalen zaslužek.
Obrnil sem se na gradbeni inšpektorat in jim poslal kompletno dokumentacijo z merilnimi poročili, iz katerih izhaja, da Spar ne deluje znotraj predpisanih imisij hrupa in da je s tem povzročil premoženjsko škodo ter da seveda ne izvaja obratovalnega monitoringa, kar je njegova obveznost. Ko so tik ob našem stanovanju delali zobozdravniški lokal, so dodatno izolirali stene in izvedli meritve hrupa opreme ter nas posebej vprašali, ali nas hrup kaj moti – tistega hrupa sploh nismo zaznali… šele potem so dobili obratovalno dovoljenje. Očitno neka pravila veljajo le za mala, ne pa za velika podjetja.
Gospa inšpektorica se sploh ni odzvala na našo vlogo in dokumentacijo, sploh ni zahtevala sanacije stanja od povzročitelja objektivno dokazanega problema, sploh nam ni odgovorila, čeprav smo izkazali pravni interes. Še enkrat mi je pravna država obrnila hrbet – je to država, ki deluje za dobro in za denar davkoplačevalcev? Tudi ta gospa inšpektorica ne bo nikoli kaznovana za morebitno strokovno napako, da o človeški sploh ne izgubljam besed.
Mislite, da je možno še kakšno dodatno razočaranje? Je.
Ključ rešitve problema je trgovina Spar, ki bi s ceneno sanacijo izvorov hrupa le-tega lahko zmanjšala, izvedla predpisane meritve in z njimi dokazala, da ne dela čezmernega hrupa. S tem dokumentom bi plačani denar in obresti zlahka izterjali nazaj, ne da bi čakali na knjižnico na tej lokaciji… Zato sem direktorja Spara, gospoda Merviča, večkrat pisno prosil, da me sprejme na kratek razgovor, v katerem bi ga prosil, da za božjo voljo naloži zamenjavo tistih štirih koles in mesarskega tnala ter naredi meritve, seveda bi stroške vsega tega z veseljem plačali mi. Pa me ni sprejel na razgovor, tudi njegovi sodelavci ne, sem bil premalo pomemben, on nima časa…
Ali menite, da nekdo s takšno (že drugo) izkušnjo še lahko zaupa in verjame v pravičnost in smiselnost javnih ustanov in prava, da še lahko spoštuje lastno državo in njene dokumente »v imenu ljudstva«, da še lahko hodi na državne proslave in obeša državno zastavo ob praznikih, da sploh še hodi na volitve?
BOJKO JERMAN, Dolsko