Dr. Siegbert Tarrasch, dogmatični učitelj

Siegbert Tarrasch je bil rojen leta 1862 v Breslauu. Po študiju medicine se je vse bolj posvečal šahu. Prvič mu je uspelo v Hamburgu leta 1885: z drugim mestom ob vseh nemških mojstrih je napovedal velike stvari. Sledile so zmage v Münchnu leta 1888, v Berlinu 1889, Manchestru 1890 in Dresdnu 1892, ob tem je bil tudi zdravnik v Münchnu.

Bil je že v svetovnem vrhu in bi lahko igral dvoboj za krono s Steinitzem, a se je izgovoril na svoje paciente. Na Kubo je tako odpotoval Mihail Čigorin. Zanj je Tarrasch našel čas naslednjo jesen: dvoboj izzivalcev v Peterburgu leta 1893 je bila zadnja titanska bitka romantične šole in modernega sloga, ki ga je zagovarjal pedantni Nemec. Tarrasch je ves čas vodil, na koncu pa sta imela po devet zmag. Na turnir stoletja v Hastingsu leta 1895 je doktor prišel neuigran in bil četrti. Zmagal je na velikem dunajskem turnirju leta 1898 – in odložil šah za štiri leta. Medicina ga je hotela zase.

Po vrnitvi je potreboval leto dni, da je očistil rjo s svoje igre, v Monte Carlu leta 1903 je bil spet na vrhu. Dogovoril se je za dvoboj z Laskerjem, a je padel in se poškodoval. Leta 1905 je v dvoboju uničil Franka Marshalla, jeseni 1908 pa le dočakal dvoboj za naslov. Čeprav je kot vedno dobro prihajal iz otvoritve, ni bil kos gibčnemu duhu Emanuela Laskerja. Dvoboj je bil enostranski in je končal Tarrascheve ambicije. Do vojne je še bil med prvo svetovno peterico, zadnji preblisk pa je doživel v Peterburgu leta 1914: prvi del je končal na drugem mestu, nato pa z zmago nad Capablanco omogočil slavje Laskerju.

Tarrasch, jud, ki se je pozneje pokristjanil, je prvi ubesedil številna šahovska vodila, kot je »v končnici naj bo trdnjava za prostim kmetom – svojim ali ne«. Po njem so imenovane otvoritve; generacije so se učile iz njegovih načel in knjig. Umrl je leta 1934.

Še znamenita 'Tarrascheva past':