Nastanek Hipokratove prisege pripisujejo antičnemu zdravniku Hipokratu, ki je živel na prelomu 4. in 3. stoletja pred našim štetjem. Prisega vsebuje temeljna načela medicinske etike oziroma zdravniškega poklica. Oznanja strokovno in moralno odličnost 'belih halj'. Na prvo mesto postavlja »učinkovito delovanje zdravnika v dobro bolnika«. Od antičnih časov se je prisega nenehno spreminjala času in okoliščinam primerno, vedno pa je ohranila strokovno in etično bistvo zdravniškega poklica. Še danes velja posodobljena Hipokratova prisega za eno pomembnejših strokovnih in etičnih načel kakega poklica. Mogoče jo je šteti za nekakšno zdravniško ustavo. Zato je Hipokratova prisega tudi del začetka ali konca šolanja na prenekateri medicinski šoli.
V Sloveniji poznamo več prevodov Hipokratove prisege. V prevodu Antona Sovreta v 6. točki beremo zaobljubo zdravnika, da »bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in pošteno«. Težko je pritrditi, da je protestna opustitev nujne zdravniške pomoči usodno bolnim otrokom v skladu z navedeno zaobljubo. Takšno ravnanje ni več pošteno in omadežuje tako življenje zdravnika kot njegovo vedo. Tudi ni več mogoče govoriti o »učinkovitem delovanju zdravnika v dobro bolnika«. Ali je kaj čudnega, če čedalje pogosteje slišimo in beremo o razčlovečenju zdravniškega poklica.
Izkoriščanje nemočnih malih bolnikov in njihovih staršev za poklicni, karierni, politični ali sindikalni boj je zavržno moralno dejanje. Hipokrat in njegovi iskreni sledilci se obračajo v grobu. Razglas javnega zavoda UKC Ljubljana, da se takšno ravnanje njenih zdravnikov »javnosti ne tiče«, je pa sploh antihipokratovski.
Silvo Kristan, Podkoren
