Nuncij Janusz ima prav: vlada in parlament sta v zvezi s Cerkvijo pristranska. Toda ne tako, kot on misli. Ta pristranskost je drugačna, saj vlada in parlament s tem, ko omogočata plačevanje katoliškega šolstva, kršita načelo ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena slovenske ustave. Kajti če je država ločena od Cerkve, so tudi javna sredstva kot del države ločena od nje. In zato ne morejo iti za plačevanje katoliškega šolstva, tudi če se to šolstvo formalno izvaja v civilnem in ne »verskem« zavodu, saj je od države ločena ne samo cerkev s svojimi sestavnimi deli, temveč tudi vera.

Da je tudi vera ločena od države, je potrdilo celo slovensko ustavno sodišče. Katoliška šola ni versko nevtralna, tudi če je formalno organizirana kot civilni zavod, saj je njena naloga širiti in braniti vero, tako kot to velja za vse katoliške organizacije. In v tem sodeluje tudi država z javnimi sredstvi. Širjenje katoliške vere »prisilno« plačujejo tudi tisti, ki jim Cerkev ne priznava pravice do obstoja, na primer judi, muslimani, kristjani, ateisti… Država se je s tem, ko financira katoliško šolstvo, postavila na stran Cerkve in ni več nevtralna, kar bi morala biti. Ali je cerkveni hlapec?

V katoliško šolstvo se je od leta 2003 do novembra 2017 po podatkih državnega Erarja prelilo kar okoli 150 milijonov evrov. Nekaj nad 110 milijonov evrov je država dala katoliškim srednjim in osnovnim šolam, slabih 40 milijonov evrov pa je v tem času dobila teološka fakulteta. Ta je tudi formalno članica Cerkve, na žalost pa tudi javnega sektorja, kar je kršitev načela ločitve države in cerkve. Nekdanji prodekan dr. Vodičar: »Na fakulteti ne gre samo za oznanjevanje vere…« (Družina, 3. 2. 2013). Jasnejšega cerkvenega priznanja, čemu je namenjena teološka fakulteta, skorajda ni mogoče najti.

Koliko je država dala Cerkvi za njeno šolstvo pred letom 2003, pa iz Erarja ni razvidno. Zagotovo še desetine milijonov evrov od osamosvojitve dalje. Revni državljani financirajo dejavnosti bogate Cerkve. Kako je ta pri nas bogata, kaže na primer dejstvo, da je samo vrednost nepremičnin ljubljanske nadškofije več kot 100 milijonov evrov, kamor pa ni všteta vrednost nepremičnin župnij, redov in drugih cerkvenih organizacij, ki imajo sedež na območju te nadškofije. Tukaj bi lahko šlo še za dodatnih 100 milijonov. Kje so še druge škofije s svojimi župnijami, redovi… Poleg tega je ljubljanska nadškofija na kakršni koli pravni podlagi dobila še slabih 20 milijonov javnih sredstev v času 2003–2017, da ne omenjam zneskov, ki so jih dobile druge cerkvene organizacije (redovi, zavodi…).

Država torej financira še druge cerkvene dejavnosti, kar je tudi kršitev načela ločenosti. Financira organizacijo, ki je proti demokraciji in mnogim človekovim pravicam, saj je proti pravici do življenja, svobodi vesti (krsti dojenčke), volilni pravici, podpira vojne in smrtno kazen, vodi križarsko vojno proti gejem, diskriminira ženske… Namesto da bi jo država prepovedala, dokler ne uskladi svojega nauka z ustavo, jo financira in se ji klanja, saj najvišji politiki stalno romajo k papežu.

Ali je Slovenija sekularna država ali katoliška džamahirija? Na Hrvaškem se je podobno vprašal bivši predsednik Josipović, zgrožen nad količino verskega programa na javni televiziji. Ali ni na RTV Slovenija podobno? Kdo je torej v resnici lahko jezen: Cerkev, ki jo država bogato protiustavno plačuje, ali državljani, ki imajo na primer zaradi tega nižje socialne transferje?

Vlado Began, Šmarje pri Jelšah