Usoda Kosova bo, ne glede na nekatere poskuse bolj racionalnega dojemanja realnosti, za sedanji srbski politični vrh še kar nekaj časa boleča točka notranje in zunanje politike. In nacionalnih čustev. A kaže, da se v Srbiji odpira novo boleče politično oziroma nacionalno vprašanje – Sandžak.
Gre za območje na jugozahodu Srbije, ki zajema šest srbskih občin z največjim mestom Novi Pazar, in za območje na severovzhodu Črne gore, ki zajema pet občin. Pod Turki je bil Sandžak administrativna celota, kjer so prevladovali Bošnjaki. Tako je tudi danes, saj je v srbskem delu Sandžaka Bošnjakov okrog 57 odstotkov, Srbov pa okrog 37 odstotkov (preostalo so Črnogorci, Albanci, Romi).
Ugljanin gleda nazaj
Po razpadu Jugoslavije in zaradi vojn, ki so zajele posamezne dele nekdanje skupne države, niti Sandžak ni bil nacionalno povsem miren, še posebno zaradi bližine Kosova, na katerega meji. Toda večjih mednacionalnih težav ni bilo. Beogradu je uspelo pravočasno utišati nacionalno povišane tone predvsem tam živečih Albancev, pa tudi dela Bošnjakov. Med drugim je to storil tako, da je vodje bošnjaških strank pritegnil k delu v zveznih organih. Tako je v vlogi ministra za razvoj manj razvitih delov Srbije v Beogradu več let gostoval Sulejman Ugljanin, zobozdravnik iz Novega Pazarja in vodja stranke Socialdemokratska akcija Bošnjakov, kar je podružnica SDA, ene najmočnejših strank v BiH. Ugljanin je tedaj javno govoril, da je položaj Bošnjakov v Sandžaku zgledno urejen in da je treba popraviti samo nekaj manjših stvari. V sedanji srbski vladi pa je njen podpredsednik in minister za trgovino Rasim Ljajić, predsednik Sandžaške demokratske stranke. Gre za stranki, ki sta si po moči dokaj podobni in jima je pred letom dni uspelo doseči dogovor o sodelovanju znotraj bošnjaškega nacionalnega sveta, predvsem v želji, da bi popravili tako socialni kot tudi nacionalni položaj Bošnjakov.
Toda med njima je potem prišlo do razkola, še posebno, odkar Ugljanin ni več pomemben človek v srbski vladi. Ljajić je prepričan, da prebivalci Sandžaka lahko uresničijo vse potrebe znotraj Srbije, Ugljanin pa se je povsem obrnil v preteklost in tam našel dovolj dokazov, da Sandžaku pripada najmanj avtonomija, če ne celo samostojnost. Nedavno je poslal javni poziv institucijam Evropske unije, naj naredijo vse, da »preprečijo »apartheid nad Bošnjaki«, in naj omogočijo Bošnjakom v Sandžaku, da uresničijo svojo pravico do samoodločbe. Prebivalci Sandžaka so se že na referendumu oktobra 1991 z 98 odstotki ob 70-odstotni udeležbi opredelili za politično in ozemeljsko avtonomijo s pravico priključiti se kateri od tedanjih republik. Vendar tega niso mogli uresničiti.
Sandžaški Puigdemont
»Srbiji in njenim organom ne verjamemo več, kajti ne le, da nekateri zločini nad Bošnjaki v Sandžaku po 20 letih niso raziskani, ampak tudi udeležba Bošnjakov v državnih in lokalnih institucijah v Sandžaku ne odraža nacionalne sestave,« je nedavno dejal Ugljanin ob obeleževanju osme obletnice vdora policije v prostore njegove stranke s pojasnilom, da jo sumijo povezav z islamskimi skrajneži. Ugljanin tudi zahteva, da določijo datum, do katerega se bodo z ozemlja Sandžaka umaknili srbske policijske enote, pripadniki armade in pravosodni organi. »Varnost in vladavina prava ne domujeta v Sandžaku, ekonomsko je to še vedno zapostavljena regija,« pravi Ugljanin. S tem si je pri nekaterih pristaših, pa tudi nasprotnikih, pridobil naziv sandžaški Puigdemont, Sandžak pa omenjajo kot srbsko Katalonijo.
Od srbskih politikov sta se doslej oglasila zunanji minister Ivica Dačić, ki je dejal, da bo Sandžak dobil avtonomijo, ko bo na vrbi obrodilo grozdje, in obrambni minister Aleksandar Vulin, ki je rekel, da srbska vojska ni okupacijska vojska in se zato ne misli nikamor umikati. Ne manjka pa niti pozivov, da je treba Sulejmana Ugljanina nemudoma aretirati in ga obsoditi na dolgoletno zaporno kazen zaradi ogrožanja ozemeljske celovitosti Srbije, tako kot bodo to morda naredila španska sodišča s katalonskimi politiki.
