Letos mineva devetdeset let od zborovanja slovenskih ženskih gibanj, na katerem so ženske zahtevale priznanje ženske volilne pravice, enakopravnost na področju političnega delovanja ter s tem priznanje njihove vloge pri ustvarjanju slovenske družbe in razvoju slovenskega naroda. Na zborovanju, ki je potekalo 9. oktobra 1927 v Ljubljani, je bila prebrana resolucija, ki so jo podprla vsa glavna ženska gibanja, od krščanske ženske zveze do zveze delavskih žena. Ne glede na politično pripadnost so takratne zagovornice ženske enakopravnosti v priznanju volilne pravice in večji vključenosti v politično delovanje videle pot k izboljšanju položaja žensk v družbi. Obletnica zborovanja je dobra priložnost za razmislek o organiziranosti, delovanju in položaju žensk v današnji slovenski družbi.
Poznavanje lastne preteklosti je pomembno za oblikovanje identitete, zavedanje in razumevanje lastnega položaja v družbi danes ter za aktivno sooblikovanje sedanjosti in prihodnosti. Preteklost nam pokaže, v kakšnih družbenih, ekonomskih in političnih okoliščinah so živele in delovale ženske nekoč; kakšen je bil njihov položaj v družbi in kako so bile v njej prisotne. Tako nam pogled v čas med obema svetovnima vojnama pokaže, da so v trboveljskih rudnikih v težkih pogojih delale tudi ženske, da se je zaposlenost žensk v času gospodarske krize v industriji povečevala, ker so bile ženske cenejša delovna sila, a so bile hkrati prisotne razprave o zmožnosti žensk za »zahtevnejše« izobraževanje. Ženske tudi niso mogle postati sodnice, niso imele volilne pravice in niso smele delovati v politiki, čeprav so bile družbeno aktivne. Številne pravice, ki se nam danes zdijo samoumevne, so bile v času med obema vojnama predmet zahtev po pridobitvi. Zahteve, ki so jih ženske v tem času postavile, so bile zahteve po enaki izobrazbi moških in žensk ter možnosti opravljanja vseh poklicev, po enakopravnosti zaposlovanja poročenih in neporočenih žensk, po enakem plačilu moških in žensk za enako delo, po osemurnem delovniku, po volilni pravici oziroma po enakih političnih pravicah, po enakem pravnem položaju, po možnosti ločitve, po izenačenju zakonskih in nezakonskih otrok, po splavu. Nastopile so proti trgovini z belim blagom, protestirale proti fašizmu in nehumanemu ravnanju s političnimi zaporniki ter se ne nazadnje zavzemale za poimenovanje mestnih ulic po pomembnih Slovenkah. Delovanje medvojnih ženskih organizacij se je nanašalo tudi na izobraževanje žensk (organizacija poklicnih izobraževalnih tečajev), ozaveščanje žensk (izvajanje predavanj, govori, protestni shodi in časopisni članki) ter humanitarno in karitativno delo (zbiranje prispevkov za begunce, brezposelne), prek članstva v mednarodnih ženskih organizacijah pa so bile seznanjene tudi z zavzemanjem ženskih organizacij za svetovni mir, razorožitev in blaginjo.
Čeprav je bila takratna oblast gluha za zahteve žensk po enakopravnosti in je bila večina teh zahtev izpolnjena šele po vojni, to ni omajalo takratnega aktivizma. Desetletja, ki so minila od medvojnega obdobja, so Slovenkam prinesla politične, socialne in ekonomske pravice ter s tem uzakonjeno enakopravnost žensk in moških. Pri tem se je treba zavedati, da so se za izboljšanje položaja žensk v družbi in mnoge pravice, ki se nam danes zdijo samoumevne, v preteklosti borile številne ženske in da so te pravice priborjene, in ne podeljene.
Zgodovina življenja in delovanja žensk na Slovenskem je v javnem diskurzu redko prisotna oziroma bolj kot ne odsotna, kar ustvarja občutek, da ženske niso bile del zgodovine in niso aktivno ustvarjale in sooblikovale slovenske družbe. O zgodovini žensk, o njihovemu položaju v družbi in boju za enakopravnost se v šolah ne uči, v javnem prostoru ni večjih oziroma opaznejših spominskih obeležij ali javnih spomenikov, posvečenih posameznicam, ki bi opozarjali na aktivno vlogo žensk pri oblikovanju slovenske družbe. Pri tem zlasti žalosti dejstvo, da o lastni zgodovini vemo malo prav ženske same. Verjetno bi danes večina vprašanih Slovenk težko naštela pet žensk iz slovenske zgodovine, ki so bile izjemne pri svojem delu, ki so pomembno sooblikovale slovensko družbo ali so bile aktivne v boju za enakopravnost in pravice žensk v družbi.
Ženske so se na Slovenskem začele društveno organizirati proti koncu 19. stoletja. Prvo žensko društvo je bilo kot podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda ustanovljeno 1887 v Trstu z namenom podpore slovenskemu šolstvu v Trstu. Leta 1894 je nastalo Katoliško društvo za delavke, ki velja za prvo žensko delavsko društvo. Leta 1898 je bilo ustanovljeno Društvo slovenskih učiteljic, ki se je prvo zavzelo za volilno pravico žensk. Leta 1901 je nastalo prvo slovensko feministično društvo Splošno (slovensko) feministično društvo, ki je delovalo do 1945. Po prvi svetovni vojni je število ženskih organizacij naraslo, saj se je gibanje, ki so ga ustvarile izobražene in gospodarsko samostojne posameznice, vedno bolj širilo tudi na podeželje in med delavstvo. Ženske so se organizirale v različne zveze glede na ideološko pripadnost (Zveza delavskih žen in deklet, Slovenska ženska zveza, Aliansa feminističnih pokretov…), izobrazbo (Zveza akademsko izobraženih žen) in stroko (Društvo diplomiranih babic, Društvo mestnih uradnic…) ter za potrebe humanitarnih dejavnosti (Klub Primork, Kolo jugoslovanskih sester) itd.
Žensko gibanje na Slovenskem je bilo družbenopolitično najbolj aktivno v času med obema vojnama, saj so bile ženske kljub vedno večji prisotnosti in delovanju v javnem življenju še vedno podvržene številnim diskriminacijam na področju političnih, ekonomskih in socialnih pravic.
Zgodovina boja za enakopravnost in pravice žensk nam jasno pokaže, da je v preteklosti pri nas obstajalo dobro organizirano, družbenopolitično angažirano delovanje ženskih organizacij, ki so ob pomembnih vprašanjih boja za enakopravnost, pravice ter ob zavzemanju za svetovni mir in blaginjo presegale ideološke nazore in se družno borile. Takšnega angažiranega, organiziranega delovanja ter političnega ozaveščanja žensk, kot smo mu bili na Slovenskem priča do časa pred drugo svetovno vojno, danes v Sloveniji ni mogoče opaziti, a se vedno bolj zdi, da bi ga znova potrebovali. Zdi se, da smo ženske zaspale na uzakonjeni enakopravnosti in pravicah, v realnem življenju pa nastajajo situacije, ki enakopravnost vedno bolj stiskajo v kot. Res je tudi, da mnoge zahteve, kot je denimo enako plačilo za delo ali enake možnosti dostopa do delovnega mesta, v praksi nikoli niso bile popolnoma uresničene.
Pri zagotavljanju enakopravnega položaja žensk ne bodo pomagale zakonsko določene kvote za uravnoteženo zastopanost moških in žensk v javnem življenju, temveč v prvi vrsti ozaveščenost in aktivnost žensk samih ter družbe kot celote. Kot je povedala že Angela Vode udeleženkam zborovanja za volilno pravico pred devetdesetimi leti, lahko ženske pričakujejo izboljšanje položaja samo v primeru, če se bodo same zavzele za pravice. Zgodovina ženskega boja za enakopravnost in pravice bi nas morala navdajati s ponosom in nam biti v spodbudo ne samo pri našem aktivnem državljanstvu in zavzemanju za pravice žensk, temveč tudi pri reševanju drugih perečih družbenih in okoljskih problemov.
SAŠA STAREC
