Priča smo množicam, ki se veselijo razglašene neodvisnosti Katalonije, in drugim, ki jo obsojajo in skandirajo v prid enotni Španiji, in to celo v samem središču katalonske prestolnice Barcelone. Doslej med enimi in drugimi ni bil opažen noben spopad. Shodi za zdaj potekajo mirno, a retorika in vzdušje sta skrajno napeta, kar kaže na hudo in težko premostljivo polarizacijo katalonskega življa, ki se v nadaljevanju utegne sprevreči v bolj nasilno razpletanje te zgodbe.
So dnevi, ko španske oblasti pod vodstvom vicepremierke Soraye Saenz de Santamaria fizično prevzemajo naloge ključnih deželnih uradov, in ni pričakovati, da jim bodo sedanji uradniki šli na roko; začele se bodo odpovedi, čistke in aretacije katalonskih voditeljev. Tožilstvo je že spisalo vrsto ovadb. Kako jih bodo ovadeni sprejeli, je še neznanka, ker so glavni, z odstavljenim predsednikom dežele Puigdemontom na čelu, odšli v Bruselj. Po azil ali le posvetovanja, se še ne ve. Puigdemont je sicer napovedal, da ne beži, da je šel na to pot, da bi vendarle »evropeiziral« vprašanje Katalonije, in da se bo vrnil domov, ko bo prejel ustrezna zagotovila Madrida. In vprašanje je tudi, ali mu bo Belgija sploh izkazala gostoljubje.
V tej fazi krize je pričakovati, da vstopimo mi – Slovenija. Križem rok res ne moremo ostati, potem ko smo s pomembno peticijo izkazali kar nekaj simpatije in solidarnosti s Katalonci v njihovem prizadevanju po neodvisnosti ter sta celo pristojna parlamentarna odbora soglasno podprla pravico do samoodločbe narodov, ob spoštovanju mednarodnega prava (kar ne pomeni nujno tudi notranjega španskega), ter pozvala k mirnemu razreševanju situacije v Kataloniji.
Kljub tveganju zamere Madrida in začasne ohladitve bilateralnih odnosov mora naša vlada, potem ko je zamudila priložnost, da bi ponudila mediacijo med Puigdemontom in Rajoyem, glede na slovenske izkušnje z osamosvajanjem in mednarodnim priznanjem neodvisnosti, storiti nekaj v bran preganjanih katalonskih voditeljev, v zaščito njihovih pravic do političnega prepričanja in nenasilnega političnega delovanja. Ni dopustno, naj piše ali ne v notranji zakonodaji države članice, da se v Evropski uniji v 21. stoletju nekomu, ki se je politično izpostavil zato, da bi uresničil želje in pričakovanja svojega naroda, ne da bi komur koli skrivil las, maha z odvzemom prostosti za kakršen koli čas, kaj šele za dobo 20 ali 30 let.
Zato naj Slovenija, če tega ne bo storila Belgija in se bo pokazala potreba, ponudi Puigdemontu in drugim preganjenim Kataloncem politični azil ter pravno pomoč pri obrambi s svobode, ko se bodo morali zagovarjati pred španskimi sodišči.
To je minimum, ki ga dolgujemo nekomu, ki nas je med prvimi priznal, ko smo bili pred 26 leti v podobnem položaju.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper
