Zgodbe o tem, da so revolucijo v carski Rusiji zanetile zahodne banke in korporacije, ki da so podkupile Lenina in njegovo četico revolucionarnih voditeljev, ki so bili v izgnanstvu, so skregane z dejstvi in s pametjo, trdi avtor. Razmere v Rusiji so bile strahotne in neobvladljive. Na vzhodni fronti prve svetovne vojne je vladal kaos, v zaledju je bilo še huje. Maloštevilen industrijski proletariat je zaradi lakote in neznosnih delovnih razmer dobesedno umiral za stroji (ali pa ob stavkah na ulici), milijoni kmetov so omotični od vere in vodke ždeli daleč na podeželju in nihče v imperiju ni natančno vedel, kaj se jim dogaja v glavah. Kako bi Lenin iz Švice lahko to neobvladljivo množico popeljal v zmagovito revolucijo, tega teoretiki zarote ne (po)vedo.

Revolucija se ni zgodila čez noč. Izbruhov nezadovoljstva je bilo veliko, vrstili so se od začetka dvajsetega stoletja naprej, bili so vsi po vrsti neuspešni. Rusko revolucionarno gibanje se je učilo na lastnih napakah, toda raslo je od spodaj navzgor, bilo je demokratično in decentralizirano – ker drugačno v tistih razmerah sploh ni moglo biti. To, kar se je z rusko revolucijo zgodilo po prevzemu oblasti in nato po propadu socialističnih revolucionarnih poskusov v Nemčiji in drugje, pa je povsem druga zgodba – zgodba o stalinizmu, ki jo Faulkner preprosto označi kot državno-kapitalistično kontrarevolucijo.

Andrej Poznič

Pod caričinim bičem

V vojni je šlo slabo in car, vrhovni poglavar 130 milijonov Rusov, je odšel na fronto in osebno prevzel poveljstvo. »Odpira se novo poglavje in samo Vsemogočni Bog ve, kaj je v njem zapisano,« je oznanjal. Carica, ki je ostala v palači, mu je pomirjujoče zagotavljala: »To bo veličastno poglavje ruske zgodovine pod tvojo vladavino. Ničesar se ne boj, kajti molitve Našega Prijatelja se dneve in noči dvigujejo vse do nebes in Bog jih bo uslišal.« Spomnila ga je, da mu je »Prijatelj« pred odhodom izročil sveto podobo – »da bi te varovala in vodila« – in pozneje mu je iz rok tega istega, nekega Grigorija Rasputina, preroka in zdravilca sibirskih kmetov, poslala jabolko in ga rotila, naj ga poje, da mu okrepi voljo in moč. Rasputin je bil pijanec, pohotnež in prevarant. Pod pretvezo pobožnosti in z obljubo, da ji sina lahko ozdravi hemofilije, si je utrl pot na dvor in postal caričin najtesnejši zaupnik.

Kdaj se je to dogajalo? Kdaj je monarh s sveto podobo v rokah in posvečenim jabolkom v ustih odšel v vojno? Ne, ni bilo v dvanajstem stoletju, ampak na začetku dvajsetega.

Car Nikolaj II., zadnji Romanov, je bil brezkrvni ničé, poln predsodkov in praznoverja, slabotnež, ki ga je ob izbruhu vojne in revolucije še najbolj hromila lastna neumnost. Podobno nevedna in lahkoverna je bila njegova nemška soproga, carica Aleksandra, le da je bila bolj trmasta. Vsakega, ki je bil količkaj sposoben, so z dvora pregnali in ga nadomestili s priliznjenci, ki jih je nastavljala klika Aleksandre in Rasputina, »gobava svojat«, kot jih je imenoval eden od odslovljenih ministrov. Carica je v svoji puhloglavosti temu rekla odločnost. »Edina rešitev je, da si trden,« je govorila carju. »Avtokrat si in naj si tega nikoli ne drznejo pozabiti.« Vse naj jih zlomi, mu je prigovarjala, »kajti Rusija brez avtokrata ne bo preživela. Rusija rada občuti bič, to je v njeni naravi. Nekaj nežne ljubezni in železna roka, ki kaznuje in vodi.« In res, edino tako se je zadnji od Romanovih znal soočati z izzivi, ki mu jih je nalagal novi svet železnic, jeklarn in topov na začetku dvajsetega stoletja: s srednjeveškim misticizmom in barbarstvom.

Strup mu ni šel do živega

Spopadi leta 1915 so na ruski strani vzeli dva in pol milijona žrtev. Ubitim, pohabljenim in ujetim je treba dodati še naraščajoče število ubežnikov. Ko je carska vojska poskušala po vaseh novačiti moške, ki so bili edini sposobni nahraniti svoje družine, je bil odpor strahoten. V tovarnah in delavskih predmestjih je tlelo nezadovoljstvo. Policijsko nasilje, dolg delavnik, nevarni delovni pogoji, nizke mezde, pomanjkanje hrane in kurjave, prenaseljenost v delavskih naseljih, vse to so bile lekcije, ob katerih so delavci spoznavali pokvarjenost sistema, ki jih je zasužnjil.

Družbena kriza je postajala neznosna, politične napetosti so bile neobvladljive. To se je poznalo na vseh ravneh družbe. Dvorna klika na čelu s carico in Rasputinom ni imela prijateljev niti v strankarsko naklonjeni državni Dumi. Vladimir Puriškevič – anarho-monarhist, protofašist in fanatičen antisemit – je rohnel proti režimu privilegirancev in lizunov, v katerem »so se morali ministri metati vladarju pod noge in carja prositi, naj odpre oči, končno sprevidi strahotno stanje v državi in jo odreši Rasputina in njegovih pokvarjencev«.

O tem so se bolj ali manj vsi strinjali, toda le redki so povedali tako odkrito, še manj pa jih je bilo pripravljenih kaj narediti. Puriškevič je bil izjema, pomagala sta mu princ Feliks Jusupov in nadvojvoda Dmirti Pavlovič. Ti trije prvaki ruske desnice so skovali načrt, da Rasputina zvabijo v Jusupov dvorec in ga ubijejo, za vabo pa so nameravali uporabiti prinčevo prelepo mlado ženo.

Polpritlična dvorana je bila preurejena v razkošno sprejemnico s stenskimi preprogami, kitajskimi vazami, medvedjimi kožami in dragocenim pohištvom. V samovarju je vrela voda za čaj, na mizah so bile pripravljene buteljke najboljšega vina, na pladnjih sladice. V vinu in sladicah je bil cianid.

Rasputina so pripeljali v dvorano in ga povabili, naj pred prihodom princese kaj poje in popije. Končno so ga prepričali, da je popil nekaj kozarcev vina in pojedel nekaj kolačkov. Na grozo gostiteljev pa strup ni imel nobenih vidnih posledic. Jusupov je odšel po revolver, se vrnil v sprejemnico in »umazanega, izprijenega, pokvarjenega kmeta« ustrelil v srce. Rasputin je zatulil in se zgrudil na medvedjo kožo. Kazalo je, da je mrtev. Zarotniki so si oddahnili. Potem pa se je Rasputin nekako spravil na noge in se iz palače opotekel v noč. Puriškevič ga je zasledoval, oborožen z revolverjem. Še štirje streli so bili potrebni, da je ubežnik padel. Bil je nezavesten, vendar še vedno živ. Šele čez čas je Rasputin končno izdihnil in zarotniki so ga vrgli na zaledenelo Nevo. Bilo je 16. decembra 1916 ob 3:30.

Operetna revolucija ruske aristokracije ni ničesar spremenila. Zarotniki so mislili, da lahko smrtne muke stare Rusije razrešijo s stekleničko strupa. Toda umor verskega mistika ni mogel spremeniti usode gnilega režima dinastije Romanov. Caričin najljubši minister Aleksander Prototopov je zadevo razrešil s sporočilom, da je v stiku z Rasputinovim duhom. Carica se je zadnjih nekaj korakov proti prepadu opotekala oprta na duha svojega ljubimca.

Deset dni pozneje se je začela prava revolucija. Vodile so jo petrograjske delavke.

Prihodnjič: Revolucije niti Lenin ni pričakoval