Srce uprizoritve je osrednja sopranska kreacija. Če je – ugibam – repertoarni korak spodbudila prav pevkina razpoložljivost, je gledališče vsekakor pokazalo posluh za poustvarjalni trenutek in afiniteto vidne umetnice. Na slovenskih deskah je bil že čas za v svetu opaženo vlogo Sabine Cvilak. Z nastopom njene Mimi se je sprva ohlapno realizirana predstava »odtajala« skoraj dobesedno po libretu – že samo nasičena zložnost gradacije Ma quando vien lo sgelo je bila namreč antološka. Liricistično velikodušno, neprekinjeno vezavo pastelne gostote in nežno sonornih odtenkov je Cvilakova prežarčila v odrski fluid, stopnjevan povsem naravno k ljubeči silovitosti, dramatičnemu robu. Ustvarila je eno najcelovitejših vlog slovenske operne scene zadnjih desetletij in se uvrstila ob klasične interpretke Puccinijeve junakinje.
Zanesljivi Renzo Zulian je zaželeno mladostniško zlitost Rodolfove vloge prebijal s precej direktnim tenorskim rezilom, je pa vzpostavil izjemno partnersko simbiozo s Cvilakovo; njuni vzajemno prežeti unisoni (zlasti v tretjem dejanju) so bili čustveni vrh predstave. Razkošje koketnosti je prinesla Petya Ivanova, ki je dogradila Musettin lik s humanostjo, s kompleksnim tonom sočutja. V Marcellovi vlogi – igralski mojstrovini Jakija Jurgca – so se slišale zelo spremenljive pevske rešitve. Darka Vidica (Schaunard) čaka redefinicija tonskega početja, to je temeljit premislek o smer(nost)i. Prispevek Alfonza Kodriča (Colline) je bil z dna; mučnost takšne kajpak nedopustne vertikale v kakovosti ansambla je premeril prav vrhunski dosežek Cvilakove.
Francescu Rosi se je kompaktnost dirigentske celote rahljala v precej »široko vzetih« tempih (ob pomanjkljivo izdelanem orkestrskem zvoku in občasnih ritmičnih malomarnostih petja), ki jih je prepletel še s pretiranim agogičnim upočasnjevanjem. Marsikdaj pa se je glasbeni potek tudi dvigal k skupni intenzivnosti, najviše morda z loki tretjega dejanja (kljub delnemu neskladju v kvartetni končnici).
