Prek orisa zgodovine nekaterih protestov je hoja, predvsem pa strumno korakanje v skupini, med drugim predstavljena kot taktika upora, tudi z mislijo, da je pametno voliti z nogami oziroma s hojo. V primeru shodov žensk, ki so se bojevale za svoje pravice, pa ima hoja lahko celo večji učinek kot sama oddaja volilnega lističa.
Radikalnost hoje
Za ljudi je hoja večinoma neproblematično, samoumevno početje, a kot opozarja lokacijski performans Irene Pivka in Branka Zormana HODI.TI, je lahko za posameznika tudi radikalno početje, če se udejanja skupinsko, pa tudi odraz politične akcije. Sprehod HODI.TI se je v četrtek začel na ljubljanski Špici, udeleženke in udeleženci smo dobili telefon in slušalke ter zemljevid poti, ki nas je vodila po dvokilometrski poti ob Ljubljanici in njeni okolici. Med hojo smo poslušali zvočno sliko poti, ki je bila posneta poleti, vmes pa so se na določenih lokacijah predvajali posnetki, ki so pripovedovali o zgodovini in pomenu hoje. Slušalke, iz katerih so prihajali tako zvoki narave kot prometa, mobilnih telefonov in semaforjev, so poskrbele za svojevrstno izolacijo, ki omogoča novo razmišljanje o tej temi. Hoja je tematizirana kot dejanje, ki se ne ozira na meje in ozemlja, a tudi kot dejanje, ki je za ženske, še posebno v nočnih urah, lahko tudi nevarno. Ženska ima »prost dostop« do javnosti in prostega gibanja zgodovinsko gledano malo časa, podobno pa je hoja zaradi hoje same po sebi razmeroma nova stvar tudi za delavski razred, saj je bilo, kot poudarja besedilo performansa, sprehajanje dolgo rezervirano za elito, ki si je prosti čas za sprehode sploh lahko privoščila.
Fotografija je simbolična. (Foto: Bojan Velikonja)
