Od najmanj devetih delov evropskih držav, v katerih si številni želijo neodvisnosti, je edino Škotska imela priložnost, da zapusti matično državo. Če bi na referendumu jeseni leta 2014 večina glasovala za neodvisnost, bi Škoti že od lanske jeseni živeli v samostojni državi, saj je vladajoča nacionalistična stranka SNP za izstop iz Britanije predvidela dveletno prehodno obdobje. Za obstanek v Britaniji je glasovalo 55 odstotkov udeležencev referenduma, za neodvisnost 45. Tu je prva podobnost med Škoti in Katalonci. Tudi v Kataloniji naj bi bilo za neodvisnost, vsaj pred referendumom, okoli 45 odstotkov ljudi. Nasilje policije nad volilci je število privržencev neodvisnosti gotovo povečalo. Vsaj začasno.
Škoti več dobijo, Katalonci več dajo
Obe, Škotska in Katalonija, sta zelo avtonomni in imata svoja regionalna parlamenta. Velika razlika v njuni avtonomnosti je, da Škotska od aprila 2016 določa svoje davke, v Kataloniji pa jih kot po vsej Španiji določa španska vlada. Katalonski nacionalisti trdijo, da več dajo španski državi kot od nje dobijo. Škoti po drugi strani iz skupne blagajne dobijo precej več kot prispevajo vanjo.
Trenutni vladi v obeh, Kataloniji in Škotski, sta za neodvisnost. Na Škotskem je to vlada levičarske nacionalistične stranke SNP, ki je na oblasti neprekinjeno že deset let. SNP ni edina stranka, ki se že od nastanka zavzema za neodvisnost Škotske, je pa največja in najglasnejša. V sedanjem škotskem parlamentu ima 69 od 129 poslancev, obenem pa je s 35 poslanci tretja največja stranka v britanskem parlamentu. V Kataloniji vlada koalicija ideološko zelo različnih strank, od desnosredinskih do levičarskih, ki zasedajo 72 od 135 sedežev katalonskega parlamenta. Koalicija je na oblasti od leta 2015.
Kataloncev je veliko več kot Škotov
7,5 milijona Kataloncev tvori 16 odstotkov od 47 milijonov prebivalcev Španije. Škotov je manj, 5,3 milijona, in tvorijo samo 8,3 odstotka britanskega prebivalstva. Obe, Škotska in Katalonija, sta vstopili v politično unijo z veliko večjo državo pred več kot tremi stoletji, na začetku osemnajstega stoletja, res v zelo drugačnih okoliščinah. Škotsko unijo z Anglijo je leta 1707 ratificiral škotski parlament. Nova država se je imenovala Združeni kraljestvi Škotske in Anglije. Velika razlika med Škotsko in Katalonijo je v tem, da Škotska ni bila nikoli vojaško osvojena. Tega ni mogoče reči za Katalonijo, ki je bila na strani poražencev v tako imenovani španski nasledstveni vojni, tedaj največji neke vrste svetovni vojni (1701–1713), v kateri je sodelovala večina tedaj Evropi poznanega sveta. Ko je španska vojska leta 1714 zasedla Barcelono, je Katalonija postala del španske države.
Katalonija ekonomsko močnejša
Največja razlika med Katalonijo in Škotsko pa je v ekonomiji. Katalonija je za Španijo skoraj to, kar je za Veliko Britanijo London: ekonomska elektrarna. Katalonija prispeva 20 odstotkov v španski BDP (London dva odstotka več v britanski BDP). Škotska medtem prispeva le 7,7 odstotka (Anglija 84,8, Wales 3,4 in Severna Irska 2,1 odstotka). Po drugi strani je Katalonija zelo zadolžena, saj njen dolg znaša kar 42 milijard evrov. Škotski dolg je 16,8 milijarde evrov. To, ali je za katalonski dolg kriva vlada v Madridu ali v Barceloni, je eno od žgočih vprašanj pri razpravah o neodvisnosti.
Bosta Škotska in Katalonija kdaj povsem neodvisni državi? Boljše vprašanje je nemara: kdaj bosta postali neodvisni državi? Trenutno je jasno le, da obe povzročata politični glavobol – britanski oziroma španski vladi. Katalonski glavobol španske vlade je trenutno veliko hujši, a brexitski kaos napoveduje, da bo tudi škotski glavobol britanske vlade kmalu spet zelo boleč.
