Prav tak zgodovinski trenutek narekuje, kakšno politiko in politike potrebujemo. Brez najmanjšega dvoma take, ki bodo na taki intelektualni in moralni ravni, da razumejo naš zgodovinski trenutek in da bodo vso energijo usmerili v transformacijo iz sedanjega stanja, ki je vsekakor krizno – v gradnjo zdrave družbe in take demokracije, ki bo vsaj na ravni severnoevropskih držav.
Za politike ni dovolj, da se vprašajo, kaj so naredili dobrega ali slabega, temveč, kaj bi morali narediti, pa niso. Kajti na splošno še vedno velja ocena Franceta Bučarja, da so politiki, klike in lobiji v bistvu ukradli državljanom državo. Kar pelje v fevdalizacijo države. Konkreten in nazoren primer, ki kaže na to, je zahteva, da se koncesije v zdravstvu kar dedujejo.
Podoben primer je tudi na ravni EU, ki bo obstala edinole, če bo poleg kapitalskih povezav v svoje naloge in programe vnesla tudi socialne, delovnopravne in zdravstvene standarde, ki bodo obvezni za vse državljane EU. Če predsednik RS tega trenutka ne razume in temu ustrezno ne ukrepa, pa čeprav le na simbolni ravni, nam ni rešitve. Politična enotnost v taki politiki in državi le še stopnjuje družbeno razklanost, saj bi se s tem družbenopolitična moč klik in lobijev le še povečala, na škodo 99 odstotkov državljanov.
Konkreten primer, ki kaže stanje duha pri nas, je pobuda, naj se privatizira slovenski zdravstveni sistem, z obrazložitvijo, da je tudi v ZDA v zdravstvu klinika Mayo, ki je zasebna, neprofitna organizacija in ena najbolj uglednih zdravstvenih organizacij v svetu. Ob taki razlagi in argumentaciji se pozablja, da ni bistvo neprofitne organizacije, da se morebitni dobiček ne razporeja med lastnike, temveč le reinvestira. Glavna značilnost neprofitne organizacije je njena moralno-etična, organizacijska kultura, v kateri so interesi odjemalcev storitev začetek in konec, kateremu je vse podrejeno. Za neprofitne organizacije velja, da se korporativno upravljajo. V njih veljajo najvišji profesionalni standardi in poudarjena je osebna in kolektivna odgovornost.
Značilnost take korporacije je velika kadrovska selekcija. V taki neprofitni organizaciji, kot je klinika Mayo, so bolniki obravnavani celovito, zato je normalno, da je poudarek na preventivi, medtem ko se v privatiziranih zdravstvenih organizacijah išče take zdravstvene storitve, ki so tržno in poslovno najdonosnejše. Za celovito zdravje državljana oziroma bolnika se ne čuti odgovorna nobena zasebna zdravstvena organizacija. V bistvu zasebni zdravstveni sistem potrebuje bolne državljane. Značilnost neprofitnih organizacij, kot je klinika Mayo, je tudi, da svoje sodelavce nadpovprečno dobro plačuje, saj ima zato vso moralno-etično podlago.
Če primerjamo organizacijsko kulturo in etiko takih organizacij, kot je klinika Mayo, z razmerami v našem zdravstvenem sistemu, se znajdemo pred tako globokim in širokim prepadom, da nas je strah. Ko se pogovarjata dr. Kuštrin in sedanja ministrica za zdravje, z gotovostjo vemo, da iz tega ne bo nič dobrega za državljane RS.
Seveda je kriza v zdravstvu tipičen primer naših splošnih družbenih razmer. Vse se je začelo z denacionalizacijo, prek lastninjenja družbenega premoženja, pa vse do tako imenovane bančne luknje. Ob vseh teh procesih je bil v ospredju motiv – prisvajaje tujega kar čez noč, da bi čim prej obogateli, in ne produktivno delo, ki neprestano povečuje dodano vrednost. Priročni instrument take »privatizacijske« mentalitete so prav različni obvodi (by-passi). Vse od NLB, s pomočjo katere se je politika hotela znebiti vseh preteklih hipotek (ki smo jih na koncu drago plačali vsi državljani), pa vse do zdaj, ko je vlada zakonsko organizirala posebno podjetje za gradnjo in upravljanje drugega tira Koper–Divača. Tudi kadri s področja financ in bančništva, ki upravljajo ostanke družbene oziroma državne lastnine, se vedno sklicujejo na to, da pri svojem strokovnem delu upoštevajo korporativno upravljanje, pa jih drugi pri tem le motijo. Predvsem imajo v mislih politiko, tako, kot je, prežeto s klikami in lobiji. Vsem skupaj pa je korporativno upravljanje španska vas. Vse to nazorno potrjuje, da je naša politika celih 27 let od osamosvojitve spodbujala bolno, koruptno, fevdalno družbo in slabo državo.
Zdaj je na politiki odgovornost, da naredi kakovosten preskok. Nihče drug ne more tega opraviti namesto nje. Ali pa so taka pričakovanja le sanje kroničnega optimista?
Mag. Janez Tršan, Ljubljana