Miguel Najdorf, karizmatični poljski humorist

Rodil se je kot Mieczyslaw Najdorf leta 1910. Pod mentorstvom Savelija Tartakoverja se je razvil v sijajnega igralca, ki je oboževal napad in zaplete. V 30. letih je nastopal za Poljsko in se tako znašel na olimpijadi v Buenos Airesu leta 1939. Kot mnogi šahisti je tudi on ostal tam, saj je vedel, kaj ga čaka doma. Doma pa so ostali žena, otrok, bratje in starši. Nizal je zmage po južnoameriških turnirjih, si ustvaril ime in dobil državljanstvo. Vojna se je končala, od domačih pa ni bilo glasu.

Vrgel se je v zavarovalništvo in obogatel. V upanju, da bodo doma slišali zanj, je v Sao Paulu igral na slepo s 45 nasprotniki naenkrat – svetovni rekord, ki ga je držal še krepko po smrti. Nihče se ni oglasil, vsa družina je umrla v taboriščih. Čez nekaj let se je ponovno poročil in dobil hčer Liliano. Po krivici ni bil povabljen na turnir za svetovno prvenstvo leta 1948, a je zmagoval naprej: skupno je osvojil 52 mednarodnih turnirjev.

Na začetku 50. let je bil med prvo svetovno peterico: leta 1950 je zmagal na Bledu in v Amsterdamu, bil peti na turnirju kandidatov v Budimpešti, nato pa vodil ekipo Argentine do drugega mesta na olimpijadah v Dubrovniku in Helsinkih. Še enkrat se je prebil na turnir kandidatov in v Zürichu leta 1953 osvojil šesto mesto. Še v 60. letih je zmagoval na domačih turnirjih pred Sovjeti in Jugoslovani. Okužil je mladega Fischerja s strastjo do lepih oblek; zlagal se mu je, da ima doma več sto oblek. Vedno je bil v središču pozornosti: kjer je bil Don Miguel, ni bilo dolgčas. Na dvoboju SZ proti svetu v Beogradu leta 1970 je suvereno odigral 2-2 s Talom. Šahistom je zapustil Najdorfovo sicilijanko, morda največkrat igrano med otvoritvami, in brez števila anekdot, ki jih je rad delil. Umrl je pred dvajsetimi leti.