Vrhniški občani so konec tedna pomagali pri začetku projekta, ki se bo končal predvidoma prihodnjo pomlad z ureditvijo dvokilometrske pohodniške poti. Ta bo po pobočju vodila od arheoloških ostankov Ajdovskega zidu iz časa rimskega imperija na Cesarskem vrhu do Jerinovega griča. Z delovno akcijo so začeli čiščenje poti proti ostankom zidu iz tretjega stoletja.
Urejanje njegove okolice organizirajo v okviru evropskega projekta Claustra+ (Čezmejna destinacija kulturnega in zelenega turizma Claustra Alpium Iuliarum), za katerega je več slovenskih in hrvaških institucij pridobilo skoraj 1,8 milijona sredstev iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Namen projekta je konzerviranje arheoloških ostalin in vzpostavitev tematske turistične poti v Sloveniji in na Hrvaškem.
Zid na Cesarskem vrhu je bil del poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum, ki je varoval prehode do osrčja rimskega imperija. »Ostaline sistema potekajo v presledkih od Reke na Hrvaškem do Posočja v Sloveniji, postavitev zapor pa kaže na namensko izrabo naravnih danosti razgibanega terena. Rimski obrambni zid predstavlja izjemen primer povezovanja arhitekture z naravnim okoljem. Sledi večjih posegov v prostor strokovnjaki ne zasledijo nikjer, pač pa se arhitektura v celoti prilagaja obstoječemu terenu in le dodatno utrjuje težje prehodni svet,« je povedala Urška Stražišar, vodja projekta pri projektnem partnerju Zavod Ivana Cankarja.
Gradila ga je rimska vojska
Zid je ob koncu tretjega in na začetku četrtega stoletja v času cesarja Dioklecijana ali Konstantina Velikega začela graditi rimska vojska, s čimer so verjetno skušali ustaviti vdore barbarskih ljudstev. Toda dokazov o delovanju zidu je malo. Kot pravi Stražišarjeva, ni zanesljivih dokazov, da so obrambni sistem dejansko uporabljali zaradi vdirajočih ljudstev. Ajdovski zid na Vrhniki je danes najdaljši poznan odsek rimskega obrambnega sistema in v skupni dolžini meri 7744 metrov. Služil je kot prva nadzorna in obrambna linija s pregledom nad Ljubljanskim barjem in Emono.
Na njem je bilo večje število stolpov zaradi dolžine zapore in precej razgibanega kraškega terena. Za njim so glavno rimsko cesto proti Italiji nadzirale še zapore Brst pri Martinj hribu (Logatec), Lanišče in Hrušica (Ad Pirum), slednja je bila tudi najbolj utrjena točka sistema,« dodaja Urška Stražišar, ki pravi, da ima ta spomenik zaradi svoje edinstvenosti v dolgoročnem smislu možnost umestitve na seznam svetovne dediščine Unesca.
Projekt, ki so ga zasnovali na temelju evropskih sredstev in skupaj s Hrvaško, ima čezmejni turistični in tudi siceršnji potencial. V projekt želijo na obeh straneh meje vključiti javnost oziroma lokalno prebivalstvo, ki naj ne bi bilo le bolj ozaveščeno o kulturni dediščini, ampak naj bi tudi aktivno sodelovalo.
