Podobno vmes je stal in ostal Jolivetov Koncert za flavto in godala, pri čemer je težava povezana s koncertom samim in manj z izvedbo. Jolivetovo delo je pač vsebinsko precej brezoblična skladba, ki s svojim vedro tekočim, neobremenjenim pulziranjem skoraj bolj »mori«, kot »zabava« – če ne bi Jolivet solistom ponudil tudi nekaj možnosti za razkošno napenjanje le(s)tvic, bi danes izginil s koncertnih sporedov. Solist Matej Grahek se je v tej kači znašel z lepo oblikovanim tonom in nato tudi pripravljen razpeti vsa virtuozna krila. Toda ne glede na hitrost, virtuoznost in lepoto tona Jolivetova glasba še vedno ostaja vse preveč v varnem zavetju prežvečenega.
Vse drugače je bilo očitno od vsega začetka z glasbo Igorja Stravinskega – Fantastični scherzo op. 3 je skladba, ki pogumno preizkuša predvsem barvno izmenljivost orkestra, ki se skriva pod burno hitrimi pasažami. Delo je mogoče razumeti tudi kot etudo za orkester – tako so jo spretno naši filharmoniki tudi igrali – ali pa kot ogrevanje za kakšno bolj tehtno skladateljevo delo. Takšen podaljšek je prišel v obliki suite iz skladateljevega baleta Ognjeni ptič, v kateri je Bignamini spretno povezal do zdaj predstavljene odlike – tako svoje kot orkestrove. Odmerjal je sicer nenavadno hitre tempe, a tako očitno spodbudil koncentracijo orkestrskih glasbenikov, ki so pod vodstvom dirigenta pričarali nekaj izrazito muzikalnih mest: uvodno statično gibanje je premoglo skrivnostnost začetka, peklenski ples je urejeno divjal, uspavanka je pela in se porazgubljala v nič, iz katerega se je postopoma dvigal finale. Mestoma se je sicer zdelo, da je v tehničnem pogledu orkester na svojem robu, a že naslednji moment se je zvočnost odprla divjemu pulziranju ali umirjeni kantileni. Seveda razpon med zbrano tišino in primordialnimi kriki konca še ni takšen, kakršnega je zmogel pred kratkim s svojim orkestrom pričarati v isti dvorani Gergijev, toda pomemben korak v to smer je bil storjen.
Toda žal se mi zdi glavno spoznanje koncerta, ki je z glasbo dajal in dramil, obupna izpraznjenost avditorija. Najbrž so k temu pripomogle tudi zdrahe prejšnjega leta in posledična brezsmernost, zato se morajo odgovorni takoj prebuditi: ustanovo je treba voditi, čas je za ideje in ne egoistično inertnost. In temu času se reče zdaj in ne jutri.
