Predeli okoli železniških postaj so v vsakem mestu eden pomembnejših topografskih krajev in Ljubljana pri tem ni izjema. Območje sedanje železniške postaje se je od srednjega veka dalje kot naselje imenovalo Blatna vas, menda zato, ker je v času velikih nalivov tam tekel velik hudournik, čeprav obstaja tudi mnenje, da je ime dobilo po strašno slabi cesti, ki se je vila med hišami.
Hiše, ki jih je upodobil tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, so bile večinoma manjše kmečke hiše, med njimi pa meščanske pristave, kajti v tem predelu so imeli meščani, ki so sicer živeli znotraj mestnega obzidja, svoje vrtove. Med Ljubljančani je bilo ime tako uveljavljeno, da so ga zapisali tudi v kataster, seveda v nemški obliki kot Kothdorf. Tako poimenovanje se je ohranilo tudi v času prvih poimenovanj ulic v Ljubljani in šele leta 1853, štiri leta po zgrajeni stavbi železniške postaje, so ulico od železniške postaje proti Mostam poimenovali Kolodvorska cesta. A Ljubljančani so jo še vedno imenovali Blatna vas. Ker pa je bila železnica vse pomembnejša, so se leta 1876 odločili, da bodo ulico preimenovali v Cesta na južno železnico oziroma Sudbahnstrasse. Tako je ostalo do leta 1923, ko so se odločili, da bodo cesto poimenovali po češkem politiku Tomášu Garrigueju Masaryku. Tako bi ostalo vse do danes, če se ne bi vmes zgodila druga svetovna vojna. Ob prihodu Italijanov so ulico spremenili v Cesto Soške divizije. Ko so bili Italijani poraženi, so jo leta 1943 spremenili v Cesto 800 let Ljubljane. Šele po vojni so jo ponovno poimenovali po češkem politiku.
Cenjeni vladar filozof
Po prvem češkem predsedniku je poimenovanih več ulic, ne le v Sloveniji, temveč po vseh državah nekdanje monarhije. V Mehiki ima svojo avenijo, na Floridi pa celo mesto Masaryktown, ki so ga ustanovili leta 1924. Zanimivo je, da so se prav zdaj pojavile težnje, da bi zagrebško Masarykovo ulico preimenovali, češ da ni prav nobene potrebe po tem, da bi hrvaška prestolnica imela ulico z njegovim imenom, čeprav velja za velikega zagovornika svobode in demokracije, a naj bi bil po mnenju nekaterih Hrvatov bolj naklonjen Srbom kot njim.
Tomáš Masaryk je bil po rodu Slovak, leta 1850 rojen na Moravskem, kjer je bil njegov oče kočijaž, mati pa kuharica v cesarski rezidenci v Hodoninu. Na Dunaju je študiral filozofijo in sociologijo ter postal profesor filozofije na praški univerzi. Prvič se je v javnosti izpostavil z obrambo duševno motenega Juda Leopolda Hilsnerja, ki so ga obsodili na dosmrtno ječo zaradi umora. Masaryk je trdil, da so Hilsnerja brez dokazov obtožili umora le zato, ker je bil Jud. Že tedaj je bila jasna njegova demokratična in liberalna usmeritev, ki je postala še izrazitejša, ko se je začel močno zavzemati za reformo monarhije, ki naj bi postala demokratična federacija.
Ko je monarhija po prvi svetovni vojni razpadla, je Masaryk postal prvi češki predsednik, izvoljen pa je bil še trikrat in je s predsedniškega položaja zaradi starosti odstopil leto dni pred smrtjo, leta 1935. Bil je strašno ugleden in cenjen državnik. Imenovali so ga vladar filozof, njegova maksima »Ne boj se in ne kradi« pa je postala češki pregovor. Svoja razmišljanja je zapisal v več knjigah, najbolj znana je knjiga pogovorov s Karlom Čapkom. Poročen je bil z Američanko, po njej je tudi prevzel drugi priimek Garrigue. Imela sta pet otrok. Njun sin Jan je pozneje postal češki zunanji minister. Pogreba Tomáša Masaryka se je udeležilo dva milijona ljudi, na njegovem grobu v kraju Lany pa še vedno 14. septembra, na dan njegove smrti, priredijo komemoracijo.
