V Oštariji Gregorčič ne samo kuha tako, kot želi, ampak je po njegovem tudi vse drugo, predvsem domačnost in avtohtonost, ki se kaže v jedeh pa tudi opremi gostilne, v kateri so po stenah obešena dela lokalnih slikarjev. Vse to so kmalu po tem, ko je Gregorčič prevzel Oštarijo, začeli opažati tudi gosti iz tujine, ki te dolenjske gostilne prej niso obiskovali, zdaj pa je razmerje med njimi in domačini 30 odstotkov proti 70. Nekaj bodo zase našli tako eni kot drugi. Vse je narejeno iz sestavin, ki jih Gregorčič dobiva od lokalnih kmetov, s tem, da so pri njem svoj prostor dobile tudi nekoliko zanemarjene zadevščine, kot so kranjski koren, šetraj, ženof, bob, repa, ribniški fižol, kranjska gavda, le da z nekoliko modernejšim, a še vedno ne preveč modernim obratom. »Mi smo pozitivni patrioti in sprejemamo vse, si pa želimo ohranjati pestrost, tako da imamo posajene različne kulture, ki krajini dajejo poseben čar,« smo ga slišali nekoč reči, ko je razlagal, kako ga zanima etnologija in kako jo zapelje na svoje krožnike oziroma jedilnik, ki ga ne spreminja rad, saj na njem pač ni jedi, ki bi jo zamenjal. tb