Irena Majcen ni sramežljiva, vendar na javne nastope ne da veliko. Njeni vladni sopotniki pravijo, da ni populistka, temveč je predvsem prijazna birokratka z zdravim odnosom do življenja. Javnomnenjske ankete potrjujejo, da dolgoletna vodja oddelka za okolje in prostor ter promet in zveze na upravni enoti Slovenska Bistrica ni političarka in iz svoje funkcije ne dela politične kariere. Sodeč po zadnjih rezultatih Dnevnikove raziskave priljubljenosti ministrov iz junija letos slabše od nje javnost pozna le še ministrico brez resorja Alenko Smerkolj, ki vodi službo za razvoj in evropsko kohezijsko politiko.
Enega redkih nastopov pred kamerami, ki so zbudili pozornost javnosti, je diplomirana kmetijska inženirka opravila povsem na začetku svojega mandata, ko je sredi poplavljenih polj in v družbi razjarjenih prebivalcev Iga z obljubo o ukrepanju povsem mirno odpravila vsiljivega novinarja. Odtlej kaže, da ji poplave – ki nato dve leti njenega mandata Slovenije niso prizadele v večji meri – še najbolj poženejo kri po žilah. Tudi ta teden, ko so reke spet prestopale bregove, je takoj odhitela v Prekmurje.
Po požaru v Kemisu so prebivalci Vrhnike nanjo čakali štiri dni in celo premier Miro Cerar je opazil, da se je ministrica »nekoliko prepozno pojavila na terenu«. V vroči razpravi o okoljski spornosti gradnje Magnine lakirnice v Hočah, ki se je sprevrgla v ostre napade na okoljske nevladne organizacije, je Irena Majcen zmogla le medlo izjavo, da zaupa v okoljsko odgovornost investitorja, in se niti do napadov na nevladnike ni opredelila.
Birokratka, ki bere z listka
Varuhi okolja in prostora so ob njenem vstopu v vlado upali, da bo po letih zanemarjanja okoljsko-prostorskega resorja, v katerem so se razcveteli vrtički zasebnih interesov, v ministrske čevlje stopila močna osebnost, ki bo znala vzpostaviti transparentno in celovito urejanje prostora in k upoštevanju okoljskih vidikov pritegniti tudi druge ministre. A ji to ni uspelo. Ministrica, ki se vozi s kolesom in je edina, ki na seje vlade v šesto nadstropje hodi peš, se po informacijah iz vladnih vrst na teme drugih ministrstev ne oglaša in še svoje točke večkrat bere z listka.
Okoljska in prostorska politika na teh listkih nastajata na nižjih ravneh ministrstva in še večkrat kar zunaj njega. Ministrstvo je v času Cerarjeve vlade postalo rekorder v naročanju strokovnih podlag, študij in analiz zunanjim izvajalcem. V dobrih dveh letih mandata je zanje zapravilo 865.000 evrov, kar pomeni tretjino vsega denarja, ki ga je v tem času porabila celotna Cerarjeva ekipa. Zunanji izvajalci so za okoljsko ministrstvo v 38 študijah secirali vprašanja stanovanjske politike, gradbeno-prostorske zakonodaje, učinkovite rabe energije, naravovarstvene zakonodaje, upravljanja z vodami, hrupa…
Da je za tolikšno operativno nesposobnost okoljskega ministrstva kriva njegova kadrovska zasedba, potrebna temeljite prenove, se šepeta že leta. Irena Majcen se je že ob kandidaturi za ministrico v predstavitvi pred matičnim odborom državnega zbora tega zavedala, a kljub takratni pohvali na svoj račun, češ da je operativka, kadrovskega manka na ministrstvu ni odpravila. Nasprotno. Celo na ministrstvu je mogoče slišati, da je težave s popolno brezbrižnostjo do okoljsko-prostorske problematike poglobila.
Najbolj »neekološka osebnost«
Prav pretirano umirjenost in tudi neodločnost so Majcnovi očitali nekdanji strankarski kolegi iz SLS, ko so že ob njeni kandidaturi za ministrico dvomili, da bi lahko bila kos zahtevni nalogi. Kot županja Slovenske Bistrice namreč po nekaterih njihovih ocenah ni bila zelo uspešna. Čeprav je bila med ustanovitelji stranke in je leta 1992 na njeni listi (sicer neuspešno) kandidirala tudi za poslansko mesto v parlamentu, nekaj časa pa je bila celo podpredsednica stranke na državni ravni, ji stranka leta 2010 ni zaupala ponovne županske kandidature. Po tej nezaupnici je Majcnova še istega leta prestopila k DeSUS, ki jo je nato leta 2014 ustoličila na čelo okoljsko-prostorskega ministrstva. Tam z ministrico vsi niso nezadovoljni. Občutek, da jim »šefica« povsem zaupa, je dober, pravijo.
Prostorski strokovnjaki medtem zavijajo z očmi, okoljevarstveniki pa se sploh držijo za glavo. Če je gradbenikom, inženirjem in prostorskim načrtovalcem vsaj pri prenovi ključne gradbeno-prostorske zakonodaje uspelo ustaviti katastrofo in v državnozborsko proceduro poslati dovolj sprejemljivo različico novih predpisov, okoljska politika z množico nepremišljenih zakonskih posegov po mnenju nevladnih organizacij razpada. »Okolje je naša glavnica, ki je ne dovolimo zapraviti,« je 66 nevladnih organizacij in civilnih pobud iz vse Slovenije junija letos opozorilo vlado.
Razmere na področju varstva okolja so že dolgo slabe, a se v času ministrovanja Irene Majcen po njihovem prepričanju še poslabšujejo. Spremembe zakonov in uredb sprejemajo po hitrih postopkih, pripomb strokovne javnosti ne upoštevajo, predloge civilne družbe pa zavračajo, pogosto brez pojasnil. »Ni dialoga, ni nadzora, ni odgovornosti,« je izpostavil Uroš Macerl iz Eko kroga, prejemnik Goldmanove nagrade za okoljski aktivizem, ki je več kot desetletje bil sodno bitko s trboveljsko cementarno Lafarge.
Na listkih, s katerih bere Majcnova, se namreč znajde marsikaj. Na splošno je v krogih blizu ministrstva slišati, da vrtički zasebnih interesov in interesov drugih resorjev ob pomanjkanju jasne vizije okoljskega ministrstva cvetijo dalje, o rešitvah pa se na ministrstvu odločajo po principu »najmočnejši ali najglasnejši s svojim predlogom zmaga«. Zaradi takšnih nestrokovno pripravljenih zakonskih in podzakonskih predpisov si je Majcnova pri organizaciji Alpe Adria Green prislužila naziv najbolj neekološke osebnosti leta 2016, organizacija pa jo je pozvala tudi k odstopu, saj je za časovno stisko pri izdajanju okoljevarstvenega soglasja za Magno okrivila prav ministrstvo.
Da se Irena Majcen raje ukvarja s konji na svoji domačiji kot z resorjem, ki ga vodi, je pokazala tudi ob zadnjem nastopu ob ogledu poplavljenih površin v Prekmurju. Gradite zadrževalnike, je svetovala občinam, kot da je prešpricala vse lekcije vodarske stroke o tem, da se nobena reka ne začne in konča na občinski meji in občine niso tiste, ki bi se lahko vsaka zase izmišljevale, kako bodo upravljale vodotoke na svojih območjih.
