Statistike ob začetku šolskega leta vsako leto postrežejo z alarmantnimi podatki, otroci se premalo gibajo, imajo previsoko telesno težo in preveč časa preživijo pred računalniki, televizijo in pa sedijo z mobilnimi telefoni v rokah. Tem problemom pa se z voljo, doslednostjo in pozitivnim zgledom da upreti, pravijo številni športni pedagogi.
O vlogi telesne vzgoje, gibanju in kdo naj bo vzornik najmlajšim, predvsem predšolskim otrokom, smo se pogovarjali s profesorico športne vzgoje in vzgojiteljico Matejo Henigman. Športno vadbo izvaja z otroki, starimi od enega do šest let.
Po otrocih se starše prepozna
»V predšolskem obdobju opažamo, da so nekateri otroci zelo statični in neaktivni. Namesto da bi se igrali, tekli, plezali, raje stojijo, sedijo na enem mestu. Ti otroci potrebujejo pri gibanju zelo veliko spodbude in motivacije, kar je zelo skrb zbujajoče. Na drugi strani pa so otroci, ki z veseljem sodelujejo pri vsakršni gibalni dejavnosti, ki jim je ponujena. Na splošno menim, da prihaja do razlik med tistimi otroki, ki jih starši spodbujajo h gibanju in so vsi zelo gibalno aktivni, in tistimi otroki, ki te spodbude nimajo in imajo zato premalo gibanja. Poleg tega opažamo pri predšolskih in kasneje šolskih otrocih tudi pomanjkanje gibljivosti ter moči v rokah, nogah, trebušnih in hrbtnih mišicah,« poudarja sogovornica.
Po njenih besedah so najprej starši tisti, ki predstavljajo otrokom zgled, zato je pomembno, da najmlajšim privzgajajo pozitiven odnos do gibanja in športa ter so tudi sami gibalno dejavni. Poleg družine imajo zelo pomembno vlogo pri gibalnem razvoju tudi vrtci in šole, saj tu otroci preživijo zelo veliko časa. Ne sme pa se pozabiti še na stare starše, prijatelje, sorodnike, ki lahko prav tako veliko vplivajo s spodbudami h gibanju.
Predšolsko obdobje je temelj gibalnega razvoja
»V predšolskem obdobju je za otroke najprimernejša splošna vadba, pri kateri otroci razvijajo vse motorične sposobnosti, to je gibljivost, hitrost, moč, ravnotežje, koordinacijo, orientacijo in vzdržljivost. Pomembno je, da otrokom predstavimo različne športne zvrsti, da se lahko kasneje odločijo, kateri šport jim leži. Vendar morajo starši tudi ločiti lastne želje od želja otrok in otroke ne smejo siliti v športe, ki jim niso všeč ali jih ne želijo,« je pojasnila Mateja Henigman.
Starši so v prvi vrsti tisti, ki lahko največ prispevajo h gibalnemu razvoju otrok s spodbudo, pohvalo, s svojim lastnim zgledom in gibalno aktivnostjo. Učiteljica športne vzgoje z dolgoletnimi izkušnjami zato priporoča, da naj starši skupaj z otroki preizkusijo in se igrajo različne športe, od navadne hoje do plesa, teka, kolesarjenja, rolanja do smučanja, predvsem pa naj preživijo čim več časa s svojimi otroki zunaj na svežem zraku.
»Če bodo starši otrokom privzgojili šport in gibanje kot pozitivno in vsakodnevno vrednoto, bodo za otroke naredili največ,« staršem toplo priporoča pedagoginja z dolgoletnimi izkušnjami in mamica dveh fantičev.