To, da kmetijstvo ne more z ekonomski merili ubraniti svojih zemljišč pred rabami, ki ustvarijo večjo dodano vrednost, je v 70. letih celo v Združenih državah Amerike spodbudilo drugačno obravnavo kmetijskih zemljišč. Osrednji ameriški planerski časopis (Journal of the American Institute of Planners) je že takrat pisal o nujnosti, da pri odločitvi o rabi kmetijskih zemljišč ne bi smela biti vodilo samo tržna cena zemljišč. Podobno kot naravo, gozdove in nasploh dediščino je treba tudi kmetijska zemljišča uvrstiti med vrednote. V razvitem svetu so zato začeli izvajati vrednotenja kmetijskih zemljišč glede na njihov intrinzičen pomen za kmetijsko pridelavo. Seveda namen kategorizacij ni bilo zgolj varovanje zemljišč pred pozidavo in pred rabami, ki ustvarjajo več dodane vrednosti kot kmetijstvo, temveč tudi inventarizacija pridelovalnih potencialov. Temu trendu je sledila tudi Slovenija. Najprej je bila dokončana pedološka karta Slovenije. Ta je osnovni in stvarni (z objektivnim raziskovanjem ugotovljen) vir podatkov o lastnostih tal. Z zakonom o kmetijskih zemljiščih in s podzakonskimi akti je bila določena metodologija vrednotenja zemljišč. To vrednotenje, izraženo z bonitetnimi točkami, je danes v Sloveniji osnova za različne opredelitve, na primer za odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča.
Žal odškodnina, ki je bila uvedena kot neke vrste nadgradnja cene zemljišča, ne more odigrati vloge »varovalke« kmetijskih zemljišč. Za zemljišča v najvišjem bonitetnem razredu (76 do 100 bonitetnih točk) lahko znaša na primer odškodnina samo 6 odstotkov cene, ki jo je investitor pripravljen plačati za kvadratni meter zazidljivega zemljišča. Dodatek 6 odstotkov k tržni ceni zemljišča investitorja ne bo »odgnal« na neka zanj manj ugodna zemljišča. Nasploh je plačevanje nadomestila za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča ukrep, katerega namen ni jasen. Je neke vrste davek, ki poveča tržno ceno zemljišča in samo nesmiselno podraži investicijo, želenega regulatornega učinka pa nima. Prav primer Magna je očiten dokaz za to.
Nadomestilo za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča je pravzaprav negacija samega bonitiranja, ki je bilo vpeljano prav zaradi nasprotovanja regulacijskemu učinku, ki ga ima tržna cena zemljišč na odločitve o namembnosti zemljišč. Varstvo kmetijskih zemljišč in razvoj drugih (razvojnih) dejavnosti, seveda tudi industrije v prostoru, sta dva različna vrednostna svetova, ki ju ni mogoče preprosto amalgamirati – vrednostno poenotiti z nekim izračunljivim skupnim imenovalcem, z utežmi in podobnim instrumentarijem. V varstvenem načrtovanju se je uveljavilo posredno soočanje (dveh) ločenih vrednostnih svetov, s pomočjo tehtanja alternativnih rešitev. V primeru Magne bi si morali zastaviti vprašanje, ali obstajajo lokacijske alternative, ki so ekonomsko enako (ali morda celo bolj) učinkovite od predlagane lokacije, hkrati pa na njih ne pozidamo toliko kmetijskih zemljišč. Vsako alternativno lokacijo lahko v tem primeru vrednotimo z ekonomskimi merili, kot z merili varstva kmetijskih zemljišč (in še katerimi drugimi, na primer naravovarstvenimi). Presojamo torej lahko alternativne lokacije in ugotavljamo, katere so in za koliko ter po katerih merilih boljše od drugih. Nazadnje se je seveda treba odločiti za eno samo. Toda odločitev je v takem primeru argumentirana in predvsem odprta za dodatne argumente.
Pravkar povedano v zvezi z mnenjem Maksa Tajnikarja je tudi že lahko komentar k pomirjujočemu mnenju ekonomista Jožeta Mencingerja, ki je bilo zapisano zgoraj. Pomirjujoče je seveda lahko samo pričakovanje, da so lokacijska merila, ki opisujejo potrebe investitorja, skladna tudi s predstavami o varstvu zemljišč, da je na primer novo industrijo mogoče locirati na degradiranih zemljiščih. Največkrat, žal, takega skladja ni. Konflikt med investitorskimi in varstvenimi interesi, in slednji so v neki razviti družbi lahko zelo raznovrstni, je pravzaprav neizbežen. Konflikt je imanentna značilnost vsake varstvene zahteve. V načelu varstveni interesi izhajajo iz tega, kar kot kakovost okolja poznamo iz izkušnje (in seveda tudi znanstvenega raziskovanja). Novosti so taki izkušnji tuje. Po definiciji je cilj varovanja naša (idealizirana) predstava o obstoječem ali preteklem okolju/prostoru. Razvoj in varstvo sta kot sili, ki delujeta ena na drugo v nasprotni smeri. Sta, če si dovolimo bolj všečno kot natančno analogijo, kot Newtonova »akcija in reakcija«. Prav zaradi te konfliktnosti ne moremo industrije in katerekoli druge nove rabe, ki seveda ne cilja na sanacijo, razmeščati po prostoru z varstvenimi merili in tudi ne z izbiranjem degradiranih zemljišč. Odločanje za poseg v degradirana zemljišča vodi pač varstveni premislek (o njihovi možni sanaciji).
V koliko opuščenih gramoznic in kamnolomov bo mogoče v skladu z željami investitorjev locirati prihodnje magne? Maks Tajnikar kot razvojna lokacijska merila za Magno navaja bližino cest, železnice in letališča. Če v bližini naštetih objektov ni degradiranega zemljišča, potem nam to, da vemo za neko degradirano zemljišče, čisto nič ne pomaga. Če se merila bližine infrastrukture slučajno ujemajo z obstojem degradiranega zemljišča, in velikokrat celo se, je to vendarle naključje. V primeru Magne se tako naključje žal ni zgodilo. S srečnimi naključji v načrtovanju prostora ni mogoče računati. Če obstaja neizogibna potreba po delovnih mestih in če obstaja investitor, ki ta naš socialni problem lahko reši, potem moramo najti zemljišče po merilih investitorja, ne glede na to, ali z degradiranimi zemljišči razpolagamo ali ne in ali bi celo želeli z novo dejavnostjo sanirati degradirana zemljišča. Popis degradiranih zemljišč ne bo rešil problema smotrnega in razumnega urejanja prostora. Je pa to lahko pomemben prispevek k smotrnemu urejanju in k iskanju dejavnosti, ki bi bile pripravljene degradirana območja sanirati (s subvencijami in z dotacijami širše družbene skupnosti). Industrijsko Porurje so na primer Nemci uspešno sanirali, seveda s povsem drugačnim pristopom k problemu. Popis degradiranih zemljišč bo zelo koristna informacija, stvaren podatek o prostoru, poleg mnogih drugih, ki jih pri urejanju prostora potrebujemo. Naj dodam, da je ob današnji računalniški kartografiji postalo iskanje ustreznih lokacij za različne dejavnosti v prostoru rutina. Treba je samo imeti ustrezna strokovna znanja s področja prostorskega varstvenega načrtovanja ali, kot danes temu tudi rečejo, s področja načrtovanja sveta (angl. geodesign).
Naj nekaj zapišemo še o mnenju tretjega ekonomista Bogomirja Kovača. On pravi: »Imam pa občutek, da velik del nasprotovanja projektu izvira bolj iz političnega merjenja mišic kot iz normalne previdnosti in preverjanja.« Seveda Bogomirju Kovaču lahko pritrdimo. Vendar se moramo hkrati vprašati, zakaj je napenjanje mišic dobilo tako velik vpliv na odločitve o rabi prostora. To, da neka nevladna organizacija pogojuje uresničitev investicije z graditvijo tirne povezave lakirnice z železniškim omrežjem, z ureditvijo kanalizacije in požarno varnostjo (upam, da sem prav naštel zahteve okoljevarstvenikov), je smešno in pravzaprav nevredno okoljevarstvenih civilnih iniciativ. Kanalizacija, vodovod in požarna varnost so stvar komunalnega urejanja, ki pač mora biti ustrezno in skladno z zakonom. Če ni, potem je treba kaznovati in zamenjati uslužbence v za to odgovornih službah. Načeloma je železniški prevoz sicer okolju prijaznejši. Pa ne vedno in povsod. Koliko kmetijskih zemljišč bo pozidanih zaradi tirne povezave? Kaj tu predstavlja večjo škodo za okolje, pozidava kmetijskih zemljišč ali prevoz avtomobilskih delov po cestah? Pa še bi lahko podobno spraševali o drugih podobnih zahtevah okoljevarstvenikov. Toda prava in prav tragična politična dimenzija »problema Magna« je nemoč te države, da skladno z lokalnimi in nacionalnimi (tudi globalnimi) interesi in skladno z naravnimi prostorskimi razmerami ureja svoj prostor. Tako smo v položaju, ko – če malo karikiramo razmere – pride na mariborski konec neki tujec, s prstom pokaže na neke njive in reče: »Tu hočem graditi svojo lakirnico.« In mi ne znamo reči: »Glej, tu morda ni najbolj ustrezna lokacija za tvojo lakirnico. Povej, po kakšnih merilih bi jo hotel postaviti v prostor. Mi bomo dodali naše (varstvene) pomisleke. Skupaj bomo poiskali pravo lokacijo zate in za nas. Poiskali bomo tako lokacijo, da boš zadovoljen ti in da bomo zadovoljni tudi mi.« Zdaj pa je tako, da ta tujec reče: »Če ne zagotovite možnosti za pozidavo te lokacije, grem na Madžarsko.« Kje je zdaj naša nacionalna suverenost? Ali res ne zmoremo razumno, smotrno, sporazumno in svobodno urejati našega (edinega) nacionalnega prostora? Nam ga bodo urejale tuje gospodarske družbe?
O tem bi se morali seveda spraševati vsi tisti, ki so v Sloveniji kmalu po prelomu tisočletja uničili prostorsko načrtovanje kot družbeni servis. Tudi tisti so med njimi, katerih besedičenje je vedno polno domoljubja in skrbi za slovensko zemljo.
JANEZ MARUŠIČ, krajinski arhitekt