Takšna črnogleda zazrtost v preteklost slovenskega zdravstva pa ni utemeljena. Res je, da zaradi strankarskih razprtij in ideoloških bojev ni bilo mogoče že prej sprejeti nekaterih nujno potrebnih posodobitev sistemskih zakonov, ki bi slovensko zdravstvo bolje prilagodili modernim trendom. Vsekakor pa ne drži, da ni bilo storjenega nič pri reševanju praktičnih, vsakdanjih problemov zdravstva. Poglejmo samo podatke o presežkih in izgubah javnih zdravstvenih zavodov v letih od 2002 do 2010, ki torej deloma segajo v čas najhujše gospodarske krize v zgodovini države.
V vseh teh letih so bile izgube zavodov v primerjavi z današnjimi skorajda zanemarljive, pri čemer so imeli zavodi s presežki običajno približno enak ali celo večji skupni presežek prihodkov nad odhodki. Leta 2009 je imela denimo izgubo samo ena bolnišnica – UKC Ljubljana, z dvema milijonoma izgube. Tudi čakalne dobe so bile v tistem času mnogo krajše od sedanjih in so se še krajšale, ob tem da so bile nekatere pravice pacientov celo razširjene.
Ne spuščam se v vprašanje, ki ga zastavlja parlamentarna interpelacija, ali je ta ministrica primerna za svojo funkcijo ali ne. Si pa želim, da se pri reševanju lastnih problemov in pri iskanju izhoda iz lastne politične stiske ne bi stalno izgovarjala le na svoje predhodnike.
Borut Miklavčičminister za zdravje v vladi 2008–2010
