Na Zavodu za transfuzijsko medicino RS (ZTM) pri vsaki nosečnici do 12. tedna nosečnosti iz vzorčka krvi določijo krvno skupino ABO in antigena RhD in K. Naredijo tudi Coombov test, s katerim odkrivajo prisotnost nepričakovanih eritrocitnih protiteles. Cilj teh testov, ki jih izvajajo v odseku za prenatalno diagnostiko ZTM, je, da odkrijejo nosečnice s protitelesi v krvi, ki lahko škodljivo delujejo na plod, saj je treba te nosečnice še posebno skrbno spremljati. Testi so pomembni tudi zato, ker lahko tvorbo nekaterih protiteles preprečijo, s tem pa preprečijo tudi težave pri plodu.
Tako lahko do tvorbe protiteles pride, kadar je nosečnica RhD-negativna, plod pa RhD-pozitiven. Zato RhD-negativnim nosečnicam avtomatično priporočijo zaščito s humanimi imunoglobulini, saj to prepreči nastajanje protiteles. Imunoglobulin jim aplicirajo v ginekoloških ambulantah na stroške zdravstvenega zavarovanja.
Dokler tega medicina ni znala narediti, so materina protitelesa povzročila za plod pogosto usodne težave. »Mnogi menijo, da je zaščita RhD-negativnih nosečnic eden najpomembnejših preventivnih programov v medicini, ker se je močno zmanjšala umrljivost ploda med nosečnostjo in novorojenčkov,« pojasnjuje prim. Irena Bricl, vodja odseka za prenatalno diagnostiko na ZTM.
Protitelesa potujejo prek posteljice
Do teh spoznanj so prišli postopoma. V 70. letih prejšnjega stoletja so v svetu in tudi Sloveniji začeli dajati RhD-negativnim ženskam imunoglobulin po porodu, saj v tem primeru ne bi tvorile protiteles in bi bila naslednja nosečnost obvarovana. Nato so jim začeli dajati to zaščito tudi po prekinitvi nosečnosti, ob krvavitvah in po posegih v maternici med nosečnostjo ter nato v 28. tednu nosečnosti. V tem času pa do rojstva se namreč zelo poveča prehod otrokovih eritrocitov prek posteljice v kri nosečnice, če ima otrok krvno skupino RhD-pozitivna, pa to neujemanje pri mami povzroči tvorbo protiteles. Ta se prek posteljice vrnejo v plod in se vežejo na njegove eritrocite. To sproži razpad eritrocitov (hemolizo) in plod razvije hudo slabokrvnost, kar lahko vodi v odpoved srca. Pred uvedbo zaščite z imunoglobulini je 16 odstotkov nosečnic tvorilo ta protitelesa; z zaščito po porodu se je to tveganje zmanjšalo na 2 odstotka, z zaščito v 28. tednu nosečnosti pa na 0,02 odstotka.
Ker pa do nedavnega ni bilo mogoče ugotoviti, ali ženska nosi RhD-negativnega ali pozitivnega otroka, so to zaščito dali vsem RhD-negativnim nosečnicam. Vendar do tvorbe protiteles lahko pride samo, kadar RhD-negativna nosečnica nosi RhD-pozitiven plod. Ker dobrih 40 odstotkov RhD-negativnih nosečnic rodi RhD-negativnega otroka, to pomeni, da velik delež nosečnic imunoglobuline dobi brez potrebe.
Plodova DNK v materini krvi
Z odkritjem otrokove DNK v krvi nosečnice pa je medicina dobila možnost, da to zaščito dajo ciljano, torej samo RhD-negativnim nosečnicam, ki nosijo RhD-pozitiven plod. Po posebni metodi v materini krvi detektirajo plodovo dedno substanco, jo izolirajo in z 99,98-odstotno verjetnostjo določijo, ali je plod RhD-pozitiven ali negativen. Za testiranje zadošča vzorec materine krvi. S tem ko dajo protitelesa le ženskam, ki to potrebujejo, se tudi izognejo neželenim učinkom imunoglobulinov. Ti so sicer blagi: večinoma gre za rdečino ali bolečino na mestu vboda. Pri ZTM so metodo določanja otrokove DNK v materini krvi osvojili med prvimi v Evropi, pojasnjuje Irena Bricl. Ti testi so na ZTM zdaj nosečnicam dostopni samoplačniško, rutinsko in na stroške zdravstvene blagajne pa jih delajo pri ženskah, ki protitelesa na anti-D že imajo (rečejo, da so senzibilizirane). Protitelesa so lahko ustvarile v prejšnjih nosečnostih, ker zaščita z imunoglobulini ni bila dana v zadostnem odmerku ali pravočasno.
Skrbno spremljajo razvoj ploda
Ko že nastanejo, pa protiteles ni mogoče odstraniti. Če je RhD-negativna ženska že ustvarila protitelesa in nosi RhD-pozitivnega otroka, morajo ginekologi porodničarji natančno spremljati razvoj ploda. Na ZTM že v začetku nosečnosti preverijo, koliko protiteles ima ženska, potem koncentracijo protiteles v krvi redno spremljajo. Po 16. tednu nosečnosti preverijo, ali je plod RhD-negativen ali pozitiven. Če porodničarji pri plodu ugotovijo razvoj anemije, začnejo plod zdraviti. Možne so intrauterine transfuzije, kar pomeni, da dajejo porodničarji kri v plodove žile; razpad eritrocitov preprečijo tako, da mu dajejo RhD-negativno kri. Ko se otrok rodi, morajo včasih izmenjati kri v celoti.
Nosečnice s protitelesi iz vse države spremljajo na ginekološki kliniki UKC Ljubljana. Letos so spremljali vsaj tri in ob pomoči intrauterinih transfuzij so se vse zgodbe končale dobro, pojasnjuje Irena Bricl ter pohvali odlično sodelovanje transfuziologov in ginekologov porodničarjev. Včasih pa se žal te zgodbe ne končajo dobro. Zelo hude so lahko tudi posledice v primeru tvorbe protiteles na antigen K, kjer pa zaščita pred tvorbo protiteles žal ni na voljo.
